Pridigar 11,4

(Audioslave: Wide Awake)

Sledil sem Facebook povezavi na enega spletnih časnikov in prebral še en prispevek o sedanjih razmerah v državi in položaju podjetnikov. Avtor si je za iztočnico izbral zanimiv citat iz Pridigarja v Stari zavezi:

"Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje."


Pismouki pravijo, da gre za nasvete za dobro gospodarjenje; človek naj bo vztrajen pri svojem opravilu, naj se ga loteva v celoti in če želi uživati sad svojih rok, naj dela ne opusti zaradi ugotavljanja, katere razmere so ugodnejše in čakanja na boljše čase.
Marsikdaj človek namreč razmer niti ne pozna v celoti niti jih razume.

Verjamem, da gre za dobre poslovne nasvete, se mi je pa utrnila misel, da morebiti veljajo tudi izven okvirja gospodarjenja. Pomislil sem na ukvarjanje z zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami- na spoznavanje, razumevanje, študij in vadbo evropske borilne dediščine.

Pripadam generaciji, ki je že toliko zabredla v to zanimivo eksotično početje, da se na prvo žogo niti ne spomnim vseh podrobnosti naših začetkov. Zbralo se nas je nekaj, ki smo tako ali drugače kazali privrženost srednjemu veku in se skušali na nekonvencionalni način ukvarjati z zgodovinsko zapuščino.

Privlačil nas je re-enactment, vendar ni šlo za tako razvit in dodelan pristop, kot ga lahko pohvalimo danes; mi smo razvlečeni majici rekli tunika, JNA opasaču pa pas za meč. Orožje je bilo rezultat občudovanja vredne domišljije, bojevanje pa mešanica vplivov zabavne industrije.
Virov ni bilo (le slaba fotokopija Talhofferja), interneta prav tako.

Nekaj blaznežev se nas je občasno dobivalo v gaju na Večni poti in se "mečevalo"; našemljeni v karikature vitezov smo postopali po raznih prireditvah in se delali, da je "to res to".

Po približno dveh letih so se pričele stvari obračati na boljše.
Svetovni splet je stopil skozi vrata in nam odprl okno v zbirke različnih podatkov o opremi, orožju, virih in zgodovini. Spoznali smo somišljenike od drugod in pričeli potovati v tujino, sprva na Češko in kasneje še kam.
(Svojega poglavja je vredna pot na prvo srečanje HEMAC v Dijon: 20urno potovanje, šest prestopanj vlakov in stavka italijanskih železničarjev.)

Od tam je pot vodila navzgor. V naslednjih desetih letih smo se v skupino zbrali usmerjeni in zagnani posamezniki, vadimo redno in po programu, venomer se izobražujemo in izpopolnjujemo doma in v tujini, s somišljeniki smo stkali čudovita prijateljstva in vzdržujemo tople tovariške odnose, razne stroke nam pomagajo uspešno krmariti med številnimi interpretacijami in uspelo nam je pričeti proces ločevanja zgodovinskih borilnih veščin od raznih zabavljaških interpretacij in filmskih nesmislov.

Navdušeni smo nad prvim slovenskim prevodom primarnega vira ter nad izgrajevanjem obetavnega sodelovanja z varuhi zgodovinske pisne in materialne dediščine v Sloveniji.

Ne vem, če današnje žetve pri vadbi in študiju zgodovinskih evropskih borilnih veščin že rodijo toliko, da lahko zamesimo okusno pogačo. Prepričan pa sem, da za nekaj kruha že požanjemo- toliko smo napredovali, da začetniki že v dveh letih pridejo na stopnjo, za katero sem sam potreboval desetletje.

Vendar ni šlo vse gladko in brez težav. Skozi leta je vsak izmed nas moral sprejeti spremembe, od katerih je bilo naše početje odvisno.
Sprejeti dejstvo, da vadba mora biti redna. Sprejeti dejstvo, da vsaka palica ni primerna za vadbo meča. Sprejeti dejstvo, da je treba izbrskati primerne vire in se jih naučiti brati, nato prebrano preizkusiti v vadbi, stokrat priznati zmoto in se stoprvič lotiti preizkušanja.
Tisočkrat sprejeti, da smo zašli v slepo ulico ali zmoto ter zajeti sapo in se vrniti na izhodišče. Sprejeti, da z vsakim novim spoznanjem uvidimo, kako malo vemo.
Sprejeti, da je treba v vadbo in študij vložiti ogromno časa, denarja, napora ter da ni nobenega absolutnega zagotovila, da se stvari odvijajo v pravo smer.

Številni niso mogli ali želeli sprejeti vseh teh sprememb. Tako smo se poslavljali od "starih" in sprejemali nove, vsako leto enaka igra. Kljub temu se je oblikovalo jedro in danes lahko z velikim veseljem rečem, da so temelji vsaj približno postavljeni.
Govorim sicer o logističnih in organizacijskih temeljih za učinkovito vadbo, vendar bi prav tako lahko govoril o osebnih temeljih.

Še danes namreč slišim koga praviti, da bi sicer z veseljem treniral, a ni prepričan, saj ne ve, kako bo s faksom, pa če bo kaj denarja, pa morda kaj pride vmes, pa bo ob sredah mogoče kakšna druga obveznost in tako naprej in tako naprej.

Menim, da je to gledanje oblakov. Zdi se mi, da je to oprezanje za vetrom.

Če želiš vaditi, boš vadil. Uredi si urnike, za izpit študiraj mesece prej, ne teden dni prej, najdi si vir financ, ob času treningov ne imej drugih obveznosti in naj pride kaj vmes takrat, ko ne bo vadbe.
Saj veš, v kaj se spuščaš. Danes nisi v takih razmerah, kot so bile pred poldrugim desetletjem.
Danes imaš vse vire in njihove interpretacije na dosegu roke - internet jih je poln, bodisi preslikanih izvirnikov bodisi prevodov in komentarjev.
Vadbena oprema se je razvila v skoraj vrhunsko dovršenost. Vadbeno orožje dobiš celo po pošti na dom!
Delaš z ljudmi, ki vsako leto svoj dopust porabijo na izobraževanja doma in v tujini ter njihove izkušnje ter dognanja dobiš na pladnju.

Vse, kar moraš storiti, je hoditi na treninge in nekaj telesne vadbe vključiti v svoj vsakdan. Za začetek je to povsem dovolj. S tem seješ.

Ne čakaj na popolne razmere, ne bo jih. Vedno se bo treba odrekati času, denarju, lenarjenju in vedno se bo treba redno znojiti, da bo meč ubogal.

Morda se bodo razmere še izboljšale, gotovo se bodo. Pogoji za vadbo se bodo izboljšali, oprema bo dostopnejša, viri bodo v tvojem jeziku in več nas bo.
Vendar ne vemo, kdaj se bo to zgodilo.

Si pripravljen čakati še eno desetletje, da se opogumiš?