Prevod in komentar borilnega priročnika Sigmunda Ringecka

Študij in vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin v Sloveniji sta z julijem 2010 stopila na novo raven.

Pri založbi Viharnik je namreč izšel slovenski prevod s komentarjem enega najznamenitejših pisanih virov za nemško borilno tradicijo - fechtbuch Sigmunda Ringecka (Mscr. Dresd. C. 487, danes v Saški deželni knjižnici v Dresdnu).

Polni naslov se glasi: Mojstra Sigmunda Ringecka razlaga verzov mojstra Ioannesa Lichtenawerja - dvobojevalski priročnik iz XV. stoletja.

Fechtbuch je prevedel in komentiral Igor Sancin, ki je to prelomno publikacijo pripravljal pet let.

Zakaj prelomno? Ne gre le za prevod, ki je uradno odprl novo nišo slovenske terminologije za področje zgodovinskih borilnih veščin, temveč za prečiščeno in interpretirano besedilo, ki služi kot priročnik vsem sodobnim vadečim v Sloveniji.

S tem prevodom smo v Sloveniji prvič dobili dejanski učni pripomoček, s katerim lahko vadeči ne le izboljšamo svoje razumevanje in interpretiranje nemške borilne šole, temveč si z njim lahko celo pomagamo oblikovati kurikulum vadbe.

V tem času je nemška borilna šola v smislu organizirane vadbe in interdisciplinarnega raziskovanja pri nas najbolj zastopana borilna tradicija iz bogatega nabora evropske borilne dediščine. Zato je navdušenje nad to veliko pridobitvijo toliko večje.

Igor Sancin je hkrati prevajalec in mečevalec (fechter), zaradi česa njegov prevod zagotavlja kredibilni vpogled v nemško borilno šolo in izhodišče za študij ter vadbo.
S preučevanjem in vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin se ukvarja že petnajst let in je soustanovitelj in predsednik Društva za gojenje evropskih zgodovinskih borilnih veščin "Schola pugnatoria Celeiana - Celjska borilna šola".

V poučnem uvodu predstavi svoj pogled na evropsko borilno dediščino in poda razloge, zakaj naj bi se sodobni posameznik ukvarjal s to navidez preživeto in neuporabno veščino.
Nato pregledno in jedrnato predstavi nemško borilno in žanr fechtbuch ter vse osnovne pojme te borilne tradicije, kar je brez dvome v ključno pomoč vsem, ki se s tovrstno dediščino želijo pobliže spoznati.

Veliko truda nameni poudarjanju, da srednjeveška borilna tradicija nikakor ne temelji na izrabi gole brutalne sile, temveč gre za dovršen sistem bojevanja, ki celo posega na raven svetonazora.
Avtor jasno tudi razloži, da pri tem viru ne gre za bojne postopke, ki so bili v uporabi na bojnem polju, marveč za visoko šolo veščine dvobojevanja.

Pozornost nameni tudi procesu prevajanja, kjer opozori na težavnost oblikovanja dokončne slovenske terminologije in predstavi svoj pristop.

Izdaja obsega 288 strani in je v priročnem formatu (oblikoval Martin Fujan), zaradi česa jo lahko uporabimo kot takojšnjo referenco pri vadbi.
Knjiga sledi rokopisu in opisuje boj z dolgim mečem, nato boj z mečem in ščitkom, čemur sledi ruvanje in boj v oklepu peš ter na konju.

Postopke bojevanja spremljajo in pojasnjujejo nazorne fotografije (posnel Marko Meštrov), ki po postavitvi in opremi zvesto posnemajo ilustracije v ohranjenih srednjeveških borilnih priročnikih.

Vse postopke prikazuje avtor, asistirala sta mu člana Celjske borilne šole Gorazd Žagar (dolgi meč in boj v oklepu) in Gregor Medvešek (meč in ščitek in ruvanje), oba napredna raziskovalca nemške borilne tradicije, ki uživata velik ugled med slovenskimi interpreti evropske borilne dediščine.
Pri boju na konju je avtorju asistiral Andrej Žnidaršič iz Zavoda moj Aron.

Na tem mestu izražam upanje, da bomo slovenski raziskovalci in obujevalci zgodovinskih evropskih borilnih veščin Sancinov prevod sprejeli z vso potrebno pozornostjo in uspeli izrabiti njegove zmogljivosti pri poglabljanju stika z evropsko borilno dediščino.

>>Svoj izvod naročite tukaj

"Če obstaja ohranitveni nagon, katerega cilj je ohranitev posameznika in s tem ohranitev vrste, obstaja tudi - morda v današnjem času globalizacijskih hotenj malce manj izražen - nagon, katerega cilj je ohranitev posameznih členov, ki vrsto s svojo različnostjo bogatijo, v tem primeru posameznih kultur, ki tvorijo človeško družbo v vsej njeni raznolikosti.
Zato posamezni narodi ali skupine narodov gojijo in ohranjajo svojo tradicijo in svojo kulturo. Evropske zgodovinske borilne veščine pa so del naše tradicije in kulture in tudi zato jih moramo preučevati, se ukvarjati z njimi, celo na novo odkrivati in obujati od mrtvih, če je to potrebno."

(Igor Sancin)