O vadbi

(poslušam: Deus Ibi Est - Mark Lanegan/ Isobel Campbell)

"When you play at weapons, I would have you get thick caps and brasers, and play out your play lustily, for indeed ticks and dalliances are nothing in earnest, for the time of the one and of the other greatly differs; and use as well the blow as the thrust; it is good in itself, and besides exerciseth your breath and strength, and will make you a strong man at the tourney and barriers.
First in any case practise the single sword, and then with the dagger; let no day pass without an hour or two of such exercise: the rest study, or confer diligently, and so shall you come home to my comfort and credit."

Tako je oktobra 1580 Sir Philip Sidney zaključil pismo svojemu mlajšemu bratu Robertu. Dvorjan, pesnik in vojak Sir Philip je bil takrat star 26 let.

V svojem kratkem življenju je prepotoval velik del Evrope, navezal stike z intelektualno elito svojega časa, napisal vrsto umetniških del; na angleškem dvoru je bil dejaven politik in v svojem 32. letu padel v boju proti Špancem.

"Kakor koli že, najprej vadi z mečem, nato pa vključi še bodalo; naj ne mine dan brez takšne vadbe, ki naj traja uro ali dve..."

Ura ali dve vadbe z mečem na dan?
Na kaj smo pomislili vsi, ki smo se bili izjasnili, da se učimo zgodovinskih evropskih borilnih veščin?

Smo z obžalovanjem pomislili na pomanjkanje časa, ki je kronična spremljevalka sodobnega vsakdana?
Ni časa za vadbo.

Smo skomignili z rameni ob dejstvu, da naša majhna sobica ne bi preživela vadbe z mečem, saj je prostorna telovadnica na voljo le dvakrat tedensko?
Ni možnosti za vadbo.

Smo se namrščili ob misli na ostale dejavnosti, ki tudi zahtevajo svoj čas in napor? Sploh, ker imajo zaradi svoje sodobne narave morda prednost pred "obujanjem zgodovinske dediščine"?
Ni potrebe po vadbi.

Lahko da gre za kombinacijo vsega navedenega.

Pa je tak odziv upravičen?
Najprej je treba določiti vlogo zgodovinskih evropskih borilnih veščin v svojem življenju.

Gre za zanimiv dodatek vsakdanu? Morda gre za eksotično sprostitev, celo rekreacijo? Ali celo za nevsakdanje zadovoljevanje potrebe po druženju?

Nikakor ne gre za usposabljanje v bojevanju, saj se je vojskovanje že zdavnaj predrugačilo, sodišča so pozabila na sodne dvoboje, pa tudi vse vrste dvobojevanja in tekmovanja so zamenjale športne discipline.

Roko na srce, ostane nam zelo življenjski element samoobrambe. Ta je ne glede na sodobni razvoj ostala stalna spremljevalka človeške družbe (za ilustracijo nekaj več o nasilju z noži v Združenem kraljestvu).
Verjetno nikomur ne bi škodilo poznati nekaj osnov samoobrambe, sploh glede obnašanja v neprijetnih okoliščinah. A samoobrambe ni nujno iskati zgolj v zgodovinskih veščinah, poleg tega pa je samoobramba omejena na samoohranitveno sposobnost. Njen raison d'etre je potreba po samoohranitvi.

Kakšen smisel za sodobnega posameznika potemtakem zgodovinske borilne veščine sploh še imajo?

Pa si drznem zapustiti znane vode razmišljanja na to temo in napeljati na manj znano misel: sposobnost poškodovati nasprotnika (lažje, huje ali dokončno) z vadbo zgodovinskih borilnih veščin morda sploh nima tako velike zveze, kot ji pripisujemo.

Slišim, da je nekaterim kolegom zastal dih...


Kaj pa, če je vadba zgodovinskih borilnih veščin pravzaprav izvrsten, dovršen in preverjen način psihofizičnega razvoja posameznika?

Stabilen in nezapleten sistem izgradnje osebnih vrednot in prepoznavanje kreposti, ki so nujne za zdravo družbeno etiko, h kateri prispeva vsak živeči posameznik?

(Se še spomnimo: disciplina, vztrajnost, požrtvovalnost, natančnost, redoljubnost; razumskost, srčnost, zmernost, pravičnost?)

Nadzorovano okolje za razvijanje primernega odzivanja v stiku s soljudmi in učenje primernega umeščanja svojih interesov?
(Dodajmo še spoštljivost, pozornost, dobrohotnost, uvidevnost, samostojnost, odločnost, ambicioznost, tekmovalnost, odgovornost)

Način za ohranjanje zdravja in hkrati razvoj telesnih zmogljivosti?
(majhna ilustracija)

Če vadbi pridamo še spoznavanje virov za zgodovinske veščine (brez njih se težko lotevamo vadbe zgodovinske dediščine), dobimo še izjemni intelektualni izziv za sive celice!

Smem torej sedaj namigniti, da ima vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin lahko tudi zelo pozitivni vpliv na vsakdan sodobnega posameznika?

Po tem malce filozofskem obvozu se lahko vrnem na začetno vprašanje o upravičenosti odziva na Sidneyev napotek o vsakodnevni vadbi.

Če prepoznam pozitivni vpliv vadbe zgodovinskih evropskih borilnih veščin name, ali ni torej v mojem interesu, da jo umestim v svoj vsakdan in si tako omogočim čim boljši celostni osebni razvoj?

"Že, že, vendar naj zato zapustimo svoje življenja in odidemo na neko osamljeno goro, kjer bomo vse dneve vadili in se razvijali?"

Ne. Nikakor. Vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin naj izboljšuje življenje, kot smo si ga zastavili. Naj ga podpira. Naj nam oblikuje boljše lastnosti.

Ni pa treba vadbe nujno sprejeti kot smisel bivanja, center obstoja, pot življenja.
Za vadbo z mečem človeku ni treba postati vojščak. Mora pa biti odgovoren posameznik.
Tako kot vsakodnevnemu joggerju ni treba postati maratonec ali kolesarju iti na Tour de France.

"V redu. Če že uspem svojemu vsakdanu iztrgati nekaj časa, kako pa naj vadim, če nimam kje, nimam s kom?"

Če res ni dvorišča, kamor bi posameznik odnesel svojo solo-vadbo; če ni hodnika, ki bi dovoljeval nekaj korakov naprej in nazaj z mečem v roki - kaj porečeš na vadbo brez meča?

Koliko kvadratnih metrov potrebuješ, da narediš nekaj odmerjenih serij sklec, vaj za trebušne ali hrbtne mišice, počepov? Morda celo skačeš čez kolebnico?
Ali telesna vaja ni vadba veščine bojevanja?

Giacomo di Grassi zelo jasno izrazi svoje mnenje:

"... cilj in namen te Veščine pa ni premišljevanje, temveč delovanje. Zato mora biti vsak, ki želi dokazati svojo prekanjenost v Veščini, ne le sposoben presoje, temveč tudi močan in sposoben udejanjiti vse, kar po svoji presoji razume. Tega pa ne more doseči brez telesne moči in delovanja. Telo bo popolnoma podleglo sramoti in nevarnosti, če ostane šibko, počasno, brez moči vzdržati težo udarca ali če ne zmore izkoristiti priložnosti za napad. Krivda za to ne izhaja iz Veščine, ampak iz napačno uporabljenega načina delovanja.

Naj se zato vsak, ki se želi ukvarjati z Veščino, trudi pridobiti telesno moč in gibljivost. Pri tem naj se zaveda, da presoja brez te gibljivosti in moči zaleže malo ali nič, zlahka pa vodi v poškodbo in škodo. Zakaj tisti, ki jih lastna presoja slepi in se nanjo zanašajo, ker vedo kako in kaj morajo storiti, mnogokrat pokažejo pobudo in zavzetost, ki je pa nikoli ne udejanjijo."

(Giacomo DiGrassi, His True Art of Defense, uvod)

Kaj pa ugotavljanje primernosti lastnih sposobnosti?
Mar ni YouTube poln kvalitetnih posnetkov, ki pomagajo ugotoviti "za kaj pri tej stvari sploh gre"? Ali niso na voljo številni posnetki, ki so jih za izmenjavo izkušenj pripravili kolegi po svetu?
Ali nima pri vsej stvari svojega mesta tudi razvijanje veščine razlikovanja dobrega pristopa (interpretacije, izvedbe) od slabega?


Kaj pa seznanjanje z viri, ki so osnova za vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin?
Osnovno poimenovanje je že nekaj, kaj pa napotki avtorjev, njihove ugotovitve, njihova opozorila?
Mar jih ni sedaj na ducate dostopnih po spletu, bodisi kot digitalizirane kopije izvirnikov bodisi kot prevodi?

Koliko prostora pa potrebuješ za branje in razmišljanje?

S temi iztočnicami se končno lahko vprašam, če je res tako težko študij in (ali) vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin vpeljati v svoj vsakdan?

Menim, da ni pretežko. Zahteva pa to doslednost in samonadzor, pri čemer si lahko tovariško nudimo oporo in povratne informacije.

"Kot pa je znano mnogim, človek ne potrebuje le dobre zaščite in orožja, kot so oklep, verižnina, meč, helebarda, kopje in podobno. Nujno je tudi z vsakodnevno vadbo naučiti se jih dobro in vešče uporabljati - v lastno prednost in nasprotnikovo škodo ter hibo."

(Joachim Meyer, Gruendliche Beschreibung der Freyen, Ritterlichen und Adelichen Kunst des Fechtens, posvetilo)