Dolgi meč, bodalo in stroopwafel

(Rammstein: Frühling in Paris)

Jutranji let v Amsterdam je bil zgolj polovično zaseden, tako sem si privoščil še malce dremanja z nogami dvignjenimi na sosednji sedež.
Kot na domači zofi.

Vreme nam ni bilo naklonjeno, pa smo še dobre pol ure krožili nad Schipholom, vendar dremajočih to niti ni tako zelo motilo.

Na letališču so že čakali Nienke, Arto in Cor- vaditelji skupine Zwaard & Steen, ki me je povabila izpeljati vikend seminar o bojevanju z bodalom in dolgim mečem po Joachimu Meyerju.
Vesela druščina smo se odpravili v Nieuwegein, lučaj južneje od Utrechta. Tam smo se nastanili v Corovi hiši, telovadnica pa je bila oddaljena priročnih 15 min hoje.

Cor Kronenburg je direkten potomec srednjeveških zemljiških gospodov Kronenburg. Strinjali smo se, kako je škoda, da so od njihovega gradu ostali le temelji, sicer bi imeli lahko vse pod isto streho.

Zwaard & Steen je skupina, ki se poleg vadbe zgodovinskih evropskih borilnih veščin ukvarja še z "living history".
"Stanujejo" v 15. stoletju in pokrivajo celo vrsto borilnih različic (boj v oklepu, boj na konjskem hrbtu in bodenje s sulico so se mi zdele najbolj imenitne).

Delujejo tudi v okviru srednjeveškega dela parka Archeon, kamor sva s Corom odšla v petek zvečer. Moral se je namreč udeležiti dnevnega treninga s konji.
Tako sem imel edinstveno priložnost opazovati trening treh konj, ki so jih pripravljali za turnirsko bodenje s sulico.



Po koncu treninga mi je Cor razkazal park -imel sem čast jezditi njegovega geldinga po imenu Weyzuyper, pri čemer so mi srednjeveško sedlo z dolgimi stremeni in dvojne vajeti delali obilo preglavic.

Park Archeon je bil s svojimi pravimi hišami, jezerom, zgodovinsko natančnimi funkcionalnimi poslopji pravo odkritje zame. Takoj sem pričel razmišljati v smeri poletnih družinskih počitnic. :)

V soboto smo spoznavali nekatere principe in koncepte bojevanja z bodalom po Joachimu Meyerju.
Telovadnica je bila prostorna, blazine za metanje nasprotnika pri roki, organizatorji pa so poskrbeli za odlične prigrizke, napitke in sadje.

Tu in tam smo tehnično delo v parih nadomestili s skupinskimi vajami za gibljivost, hitrost, taktiko, telesno koordinacijo in dobro bojno vzdušje.

V nedeljo smo se lotili dolgega meča.
Vsi udeleženci so se pogumno lotili stavov, premikanja, konceptov in taktike, ki je okoli 150 let starejša od virov, po katerih delajo sami.

Ni treba posebej poudariti za kolikšno razliko gre in kakšen napor je učinkovito slediti vajam. Nekateri od udeležencev so imeli izkušnje drugih borilnih veščin in sabljanja, tako smo med odmori lahko primerjali principe in koncepte ter (še enkrat) ugotovili, da naša evropska borilna dediščina sploh ni brezvezna.

Čeprav je navdušenje napolnilo telovadnico, je skupno 16 ur Meyerjevega pristopa označilo zgornjo mejo za izmučene možgane in telesa.

Naslednje jutro me je na železniški postaji počakal Reinier van Noort (School voor Historische Schermkunsten). Skupaj sva se odpeljala v Haarlem, kjer sem se dobri dve uri učil bojevanja z rapirjem 17. stoletja.

Reinier se je izkazal kot natančen, potrpežljiv in razumevajoč učitelj, kar je še spodbodlo moje zanimanje za to značilno evropsko orožje.

Podoživljal sem težave svojih učencev iz prejšnjega dne, saj sem se moral spoprijeti s popolnoma drugačno izvedbo osnovnih principov bojevanja s hladnim orožjem. Popolnoma drugačno glede na tisto, ki jo sam vadim, seveda (dolgi meč po nemški borilni tradiciji).

Vadila sva v velikanski meščanski hiši v središču Haarlema. Gre za tisto vrsto hiše, ki ima ogromne sobane, številne hodnike in nobenega zemljevida.

V njej živi in dela Mishaël Lopes Cardozo, vodja skupine AMEK, ki naju je po treningu peljal na tople stroopwafel, nama razkazal Haarlem in na koncu dneva čudovito pogostil v imenitni jedilnici.

Štirje do vrha napolnjeni, potlačeni in potreseni dnevi v družbi izjemnih ljudi, prijateljev in kolegov so dobili še češnjico na vrh- dremanje na zofi v letalu na jutranji poti domov.