Torba za opremo

(poslušam Siouxsie and the Banshees: Passenger)

V zadregi, kako potrebno opremo prinesti na trening?

Kolikokrat se mi je pripetilo, da nisem natanko vedel, kako in kam umestiti dele opreme, da jo čim lažje prinesem na trening- sploh kadar nimam potuhe osebnega avtomobila in velikega prtljažnika, kamor lahko vse namečem?

Kaj kmalu po začetku ukvarjanja z evropskimi zgodovinskimi borilnimi veščinami se inventar opreme lahko precej namnoži.

Že samo osnovna oprema -zaščitna maska, rokavice, zaščita komolcev in kolen, zaščita prsi in vadbeni jopič- naredi lep kup.

Nato pa še dvoranska obuvala, vadbena oblačila in na koncu koncev še bidon.

Od interesov je nato odvisno še, s kakšnim vadbenim "rekvizitom" treniramo. Sam, recimo, treniram z dolgim mečem, bodalom, z zgodnjim rapirjem, sabljo in palico.

Odhod na vadbo je lahko pravi logistični podvig, ki ga lahko omilim s tem, da vzamemo res samo najnujnejše (kadar je na urniku dolgi meč, sablje ne jemljem s sabo).

Stvar se spet malce zaplete, ko se odpravljam na na celodnevni ali večdnevni seminar in se želim udeležiti delavnic z različnimi vrstami bojevanja.

Vsak se je skušal znajti po svoje in si pomagati s torbami, ki so narejene za različne dejavnosti (najbolj izstopajo ribiške, sabljaške, lovske in smučarske ter torbe za golf opremo). Nekateri smo si tudi pomagali s posebej narejenimi torbami, ki pa so le delno ustrezale vsem potrebam.

V začetku 2011 se je skupina posameznikov v Academii artis dimicatoriae (AAD) na čelu z Matejem Smrekarjem odločila oblikovati in izdelati torbo, ki bi nudila ustrezno rešitev pri prenašanju in shranjevanju opreme za vadbo evropskih zgodovinskih borilnih veščin.

Skupina je zbrala predloge in jih ubesedila kot:

- varno spraviti vse orožje in opremo; orožje mora biti fiksirano in se v torbi med prenašanjem ali prevozom ne sme premikati,

- torba mora nuditi dovolj zaščite shranjeni vsebini ne glede na vrsto prevoza (še posebej letalskega),

- vzdrževanje torbe mora biti enostavno,

- torbo se lahko enostavno zaklene,

- torba ne zavzame dovolj prostora, ko je vadeči ne potrebuje,

- s pravilno uporabo torba mora zdržati vrsto let,

- cena torbe mora biti sprejemljiva.

Nekaj fotografij torbe (Matej Smrekar)

Osnovno obliko torbe že poznamo s tržišča športne opreme.

Torba meri cca 150 cm v dolžino, kar pomeni, da varno shrani tudi daljši dolgi meč (140cm).

Osnovna ploskev (dno) meri 35x25 cm in nudi dovolj prostora za masko in obutev, nato pa se po dolžini od sredine naprej oža v konico, ki meri cca 15x12cm.

Stranski ploskvi sta ojačani z namenom zaščite pri transportu in da se ne sesedata, kadar je nanju pripeto dodatno orožje.

Prostornina zadošča še za gambezon, in vso potrebno dodatno zaščito.

Torba se odprte po vsej dolžini, kar pripomore k optimiziranem pakiranju. Zapenja se z dodatno ojačano zadrgo, ki se zaklepa s ključavnico/ žabico.

Poleg dveh ročajev ima torba še ojačan trak za nošenje čez hrbet. Ročaja in trak se lahko snamejo in s tem olajšajo transport, kar pride še posebej prav pri letalskem prevozu.

Prva različica prototipa torbe je bil izdelan za pot na srečanje HEMAC 2011 v Dijonu. Opazili smo nekaj možnosti za izboljšave in jih izvedli, nato pa sem s izboljšanim prototipom odšel na FightCamp 2011 (prevoz z avtom) in na Bilbao Armata 2011 (letalski prevoz).

Na Fightcampu sem torbo za potrebe testiranja zaklepal in jo puščal v avtu ter na prostem.

Brez opaznih sprememb so torba in vsebina zdržali težo druge prtljage, prenašanje, malce metanja po tleh, sončno in deževno vreme.

Sicer je nisem puščal na odprtem nalivu, je pa prestala ploho in nekaj škropenja. Prah in umazanijo sem preprosto odstranil z vlažno krpo.

Cena torbe znaša 150€, kar se mi zdi zelo ugodno za tako kombinacijo.

Zdi se mi, da torba zadovolji potrebam HEMAista, varnosti in zaščite glede opreme in orožja pri prenašanju in prevozu; piko na i doda dober sodobni dizajn in kvalitetna izdelava.

Nekaj fotografij torbe (Matej Smrekar)

Z dosedanjimi izkušnjami je torba natanko to, kar potrebujem. Mislim, da gre za izvrstno izpeljan projekt, ki nam je veliko pripomogel h kvalitetnejšem ukvarjanju s HEMA.

Več informacij >>

10. srečanje HEMAC v Dijonu

Poslušam

Prejšnji konec tedna se je Dijon moral pripraviti na šok.

Ne le, da ulice izginjajo in se pojavljajo zaradi gradnje tramvajskih prog- lepo glavno mesto Burgundije se je znašlo pred pravo invazijo. Mečev, sulic, ščitov in rjovečih množic.

Okoli 300 raziskovalcev, inštruktorjev, vadečih in

podpirajočih zgodovinske evropske borilne veščine je zasedlo univerzitetni kampus za polne štiri dni predavanj, prikazov, delavnic in Čiste Kulskosti.

Fabrice Cognot, učenjak in član HEMAC, je organiziral vsako srečanj HEMAC v Dijonu, vse od leta 2002. Sicer ne povsem sam (čeprav ima mogočne roke), temveč kot del stroja, ki se imenuje De Taille et D'Estoc (ali DTE). DTE je lokalna skupina, ki združuje visoko motivirane, predane in učinkovite posameznike, čigar širokogrudnost in gostoljubnost sta že legendarni.

Od vsega začetka nudi srečanje HEMAC v Dijonu možnost vsem zainteresiranim, da izvejo več o zgodovinskih evropskih borilnih veščinah in njihovem zgodovinskem ter kulturnem ozadju. Možnost, da izmenjajo in delijo znanje ter izkušnje, sodelujejo v turnirjih ali prostih bojih ter spoznajo istomišljenike iz vseh koncev Evrope in dlje.

V štirih dnem smo se lahko udeležili številnih zanimivih, usmerjenih in izvrstnih delavnic. Izbirali smo izmed okoli tridesetih delavnic, ki so pokrivale širok razpon tem. Te so zadevale raznovrstne sloge in orožja iz različnih zgodovinskih obdobij. Tako začetniki kot tudi naprednejši so lahko izpopolnjevali svoje veščine in spoznali številne interpretacije in pristope k vadbi.

Glede na velike raziskovalne in znanstvene zmogljivosti vaditeljev in raziskovalcev v HEMAC, so bila v srečanje vključena tudi predavanja. Slušatelji smo veliko izvedeli o razvoju lige HEMA, varni in učinkoviti vadbi, eksperimentalnih pristopih k bojevanju v oklepu in o pravilih treh francoskih mečevalskih cehov iz 16. stol.

Še več, uživali smo v izjemnih prikazih bojevanja z velikim ščitom 13. stol., srednjeveške veščine jezdenja in bojevanja na konju ter grških olimpijskih športov.

Povezava na program

Na turnirjih smo bili priče dobremu bojevanju. Federschwert turnir je uporabljal zgodovinska frankobelgijska pravila in je bil zelo odmeven. Nakazal je pot, ki jo bodo za svoje izpopolnjevanje morda ubrali sodniki turnirjev.

Nylon turnirja se je udeležilo okoli 60 tekmovalcev, turnir v bojevanju z rapirjem pa je zaradi svojih dinamičnih in privlačnih bojev navdušil številne gledalce.

Pika na i je bilo večerno dogajanje.

Kljub temu, da vseh udeležencev naenkrat ni zmogel gostiti noben bar, gostilna, pub ali restavracija, so se organizatorji zelo potrudili in uredili nekaj znanih lokacij.

Tam so uredili tudi nekaj popusta na pijačo!

Prvi večer sem se s prijatelji od daleč družil v pubu Le Cappuccino, ki nam je zelo znan iz zgodnjih let "Dijona", kot se srečanju reče po domače.

Naslednji večer sem se zabaval na HEMAC glasbenem spektaklu v taverni L'Antre II Mondes, kjer sem užival v izvrstnih pogovorih ob dobrem pivu Mandubienne.

Sobotni večer je bil priča slavnostni večerji. Vsi so se lepo uredili in preživeli nepozabni večer na edini lokaciji v Dijonu, ki nas je lahko vse gostila, Restaurant Universitaire Maret.

Fabrice in DTE so ustvarili čudovito vzdušje, ki pa smo ga vsi prisotni še razvijali visoko pod strop.

Zadnji večer srečanja so mnogi že zapuščali Dijon. Tapravi (veseljaki, ki jim naslednje jutro ni bilo treba voziti) so šli na "manjši koncert sodobne glasbe, ki temelji na metalu in dudah", kot se je nekomu zapisalo.

Vožnja domov je bila priložnost za umirjanje.

Gallyazel, umetnica iz Dijona z dobrim očesom za estetiko, je kasneje objavila strip, ki nas je razveselil. Sploh, ker je zadela pri številnih prisotno občutje Dneva Potem.

Za nekoga, ki se je udeležil prvega "Dijona", je deseta obletnica nič manj kot simbol notranjega ognja. Biti del neverjetnega gibanja, izredne skupnosti in izpolnjujočega življenjskega sloga, ki temelji na izraženih vrednotah, medsebojnem spoštovanju, prijateljstvu in tovarištvu, vztrajnosti in zabavi mi je v resnično in globoko čast ter zadovoljstvo.

La Belle Epoque.

Seminar: Meyerjevo bodalo in dolgi meč

napisal Roman Vučajnk

English version

Belgijska skupina SwArta me je povabila, naj jih v marcu obiščem in izvedem dvodnevni vikend seminar na temo bodala in dolgega meča po Joachimu Meyerju. Povabilu sem se z veseljem odzval, saj z nekaterimi člani že od prej dobro sodelujem.

Alwin Goethals (vodja skupine SwArta in član HEMAC) me je pričakal na bruseljskem letališču; najprej sva se napotila v Kraljevi muzej oboroženih sil in vojaške zgodovine. Tam sva se srečala še s Karin Verelst (SwArta & HEMAC) in skupaj smo si ogledali zbirko srednjeveškega in novoveškega orožja in oklepov.

Nato smo zavili še v Kraljevi muzej umetnosti in zgodovine (Jubelparkmuseum) na ogled zelo dobre razstave Med rajem in peklom- smrt v srednjem veku. Razstava je bila razdeljena na štiri sklope, ki so z eksponati in razlagami jasno predstavili Vzroke smrti, Skrb za umirajoče in rituale ob smrti, Topografijo smrti in [pot] Od smrti do vstajenja.

Po zelo dobrem kosilu v 't Kapiteintje ob trgu sv. Katarine sva se z Alwinom odpeljala v Antwerpen in še enkrat preverila potek seminarja, ki je bil predviden za soboto in nedeljo.
Naslednje jutro smo v telovadnici osnovne šole v okolici mesta pričeli s seminarjem na temo bodala. Za natančno spoznavanje Meyerjevega pogleda na principe bojevanja smo se posluževali velikega razpona vaj iz boja brez orožja (ringen) ter raznovrstnih telesnih vaj za ogrevanje, raztezanje, moč in dihanje. Sledili smo Meyerjevi publikaciji Grundliche beschreibung... in obravnavano primerjali s srednjeveškim pristopom k bojevanju z bodalom.

Zvečer smo se obilno pogostili v restavraciji De Grootte Ganz v Antwerpnu. večerja je bila idealni čas za dober pogovor in zabavo.

Naslednje jutro smo se v večji telovadnici (in večjo udeležbo) posvetili Meyerjevemu dolgemu meču. Lotili smo se osnov gibanja, principov bojevanja in podrobnosti izvajanja določenih tehnik. Pri tem smo se morali spoznati s kontekstom bojevanja po Meyerju in sicer s pojavom Fechtschule , zelo pogostim dogodkom v številnih mestih, kjer so se dvobojevali posamezniki iz vseh koncev Evrope.
Namen Fechtschule ni bil turnirjevanje, sploh pa ne sodni dvoboj. Šlo je za zvest prikaz veščine bojevanja z raznimi orožji pred očmi javnosti in sodnikov, ki so podeljevali nagrade, pa tudi nazive. To je pomenilo, da so bili določeni borilni pristopi in tehnike prepovedani ali omejeni z ozira varnosti, čeprav je včasih prišlo do hudih poškodb.

Ker je bil tudi drugi dan seminarja od nas zahteval veliko pozornosti, smo dolgi meč tu in tam odložili v prid kakšne tekmovalne igre ali rekreativne vaje.
Z udeleženci seminarja sem zelo zadovoljen- bili so visoko motivirani, odprti za nova znanja in nudili so dobre povratne informacije. Poleg članov skupine SwArta so se seminarja udeležili tudi mečevalci iz ceha sv. Mihaela iz Brugga (ceh je bil ustanovljen leta 1444, člani se pa imenujejo helebardirji) in Nizozemca Reinier van Noort (School voor Historische Schermkunsten& HEMAC) in Peregrijn (Zwaard & Volk / Zwaardkring)

Naslednji dan sem imel veliko čast udeležiti se zgodovinske ekskurzije po mestu Gent z Alwinom. Pripravil jo je Xavier Baecke (SwArta & HEMAC), velik poznavalec mesta in odličen zgodovinar. Poglobljeno sem lahko spoznal zgodovinski razvoj mestu v povezavi z zgodovino Flandrije. Pika na i je bilo čudovito sončno in toplo vreme.

Torek, zadnji dan v družbi prijateljev iz SwArte, smo preživeli v spoznavanju mesta Antwerpen. Tokrat je ekskurzijo vodil Alwin, pri čemer mu je asistiral Xavier. Nismo iskali diamantov, smo si pa ogledali glavne srednjeveške znamenitosti mesta in jih vpeli v širšo sliko flamske zgodovine in kulture.

S popoldanskim vlakom sem se odpeljal v Bruselj, kjer sem še nekaj sončnih dni namenil raziskovanju, ogledovanju in srečanjem s prijatelji.

Fotografije

Poročilo o seminarju na spletni strani skupine SwArta in fotografije
(avtor Alwin Goethals)

Prestižna nagrada za vadbeni meč

Maarten Kamphuis, nizozemski mečevalec, je za svoj vadbeni meč prejel nizozemsko državno nagrado za inovativnost v športu.

Svoj izum je mednarodni skupnosti, ki se ukvarja z zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami, predstavil na srečanju HEMAC v Dijonu maja 2010.

Rezultate sistematičnih raziskav obstoječih vadbenih mečev (lesenih, plastičnih, penastih itn) je primerjal z lastnostmi jeklenega meča in se odločil svoje delo usmeriti v čimboljši presek realističnega rezila in varnega rezila.

To mu je uspelo z jeklenim rezilom, ki je na svojem šibkem delu po robovih obdano z gumo. Na ta način vadba ohrani svojo hitrost in natančnost, varnost je pa še zmeraj na visoki ravni.

Poleg tega sistem umikanja rezila v ročaj omogoča zelo varne, a hkrati natančne in realistične postopke pri vadbi mečevanja.

Prestižna nagrada bo vsekakor v pomoč pri preboju izdelka na tržišče. To je za našo skupnost zelo dobra novica, saj ne gre le za promocijo naše dejavnosti, marveč imamo na dosegu roke tudi orodje za izboljšanje naše veščine.

Nagrado podeljuje InnoSportNL, ki deluje od 2006. Nastal je na pobudo Nizozemske organizacije za aplikativne znanstvene raziskave (TNO) in Nizozemskega olimpijskega komiteja*Nizozemske športne zveze (NOC*NSF). Gre za državni center športnih inovacij, ki ga financira Ministrstvo za zdravje, socialo in šport.

(vir)

Dolgi meč, bodalo in stroopwafel

(Rammstein: Frühling in Paris)

Jutranji let v Amsterdam je bil zgolj polovično zaseden, tako sem si privoščil še malce dremanja z nogami dvignjenimi na sosednji sedež.
Kot na domači zofi.

Vreme nam ni bilo naklonjeno, pa smo še dobre pol ure krožili nad Schipholom, vendar dremajočih to niti ni tako zelo motilo.

Na letališču so že čakali Nienke, Arto in Cor- vaditelji skupine Zwaard & Steen, ki me je povabila izpeljati vikend seminar o bojevanju z bodalom in dolgim mečem po Joachimu Meyerju.
Vesela druščina smo se odpravili v Nieuwegein, lučaj južneje od Utrechta. Tam smo se nastanili v Corovi hiši, telovadnica pa je bila oddaljena priročnih 15 min hoje.

Cor Kronenburg je direkten potomec srednjeveških zemljiških gospodov Kronenburg. Strinjali smo se, kako je škoda, da so od njihovega gradu ostali le temelji, sicer bi imeli lahko vse pod isto streho.

Zwaard & Steen je skupina, ki se poleg vadbe zgodovinskih evropskih borilnih veščin ukvarja še z "living history".
"Stanujejo" v 15. stoletju in pokrivajo celo vrsto borilnih različic (boj v oklepu, boj na konjskem hrbtu in bodenje s sulico so se mi zdele najbolj imenitne).

Delujejo tudi v okviru srednjeveškega dela parka Archeon, kamor sva s Corom odšla v petek zvečer. Moral se je namreč udeležiti dnevnega treninga s konji.
Tako sem imel edinstveno priložnost opazovati trening treh konj, ki so jih pripravljali za turnirsko bodenje s sulico.



Po koncu treninga mi je Cor razkazal park -imel sem čast jezditi njegovega geldinga po imenu Weyzuyper, pri čemer so mi srednjeveško sedlo z dolgimi stremeni in dvojne vajeti delali obilo preglavic.

Park Archeon je bil s svojimi pravimi hišami, jezerom, zgodovinsko natančnimi funkcionalnimi poslopji pravo odkritje zame. Takoj sem pričel razmišljati v smeri poletnih družinskih počitnic. :)

V soboto smo spoznavali nekatere principe in koncepte bojevanja z bodalom po Joachimu Meyerju.
Telovadnica je bila prostorna, blazine za metanje nasprotnika pri roki, organizatorji pa so poskrbeli za odlične prigrizke, napitke in sadje.

Tu in tam smo tehnično delo v parih nadomestili s skupinskimi vajami za gibljivost, hitrost, taktiko, telesno koordinacijo in dobro bojno vzdušje.

V nedeljo smo se lotili dolgega meča.
Vsi udeleženci so se pogumno lotili stavov, premikanja, konceptov in taktike, ki je okoli 150 let starejša od virov, po katerih delajo sami.

Ni treba posebej poudariti za kolikšno razliko gre in kakšen napor je učinkovito slediti vajam. Nekateri od udeležencev so imeli izkušnje drugih borilnih veščin in sabljanja, tako smo med odmori lahko primerjali principe in koncepte ter (še enkrat) ugotovili, da naša evropska borilna dediščina sploh ni brezvezna.

Čeprav je navdušenje napolnilo telovadnico, je skupno 16 ur Meyerjevega pristopa označilo zgornjo mejo za izmučene možgane in telesa.

Naslednje jutro me je na železniški postaji počakal Reinier van Noort (School voor Historische Schermkunsten). Skupaj sva se odpeljala v Haarlem, kjer sem se dobri dve uri učil bojevanja z rapirjem 17. stoletja.

Reinier se je izkazal kot natančen, potrpežljiv in razumevajoč učitelj, kar je še spodbodlo moje zanimanje za to značilno evropsko orožje.

Podoživljal sem težave svojih učencev iz prejšnjega dne, saj sem se moral spoprijeti s popolnoma drugačno izvedbo osnovnih principov bojevanja s hladnim orožjem. Popolnoma drugačno glede na tisto, ki jo sam vadim, seveda (dolgi meč po nemški borilni tradiciji).

Vadila sva v velikanski meščanski hiši v središču Haarlema. Gre za tisto vrsto hiše, ki ima ogromne sobane, številne hodnike in nobenega zemljevida.

V njej živi in dela Mishaël Lopes Cardozo, vodja skupine AMEK, ki naju je po treningu peljal na tople stroopwafel, nama razkazal Haarlem in na koncu dneva čudovito pogostil v imenitni jedilnici.

Štirje do vrha napolnjeni, potlačeni in potreseni dnevi v družbi izjemnih ljudi, prijateljev in kolegov so dobili še češnjico na vrh- dremanje na zofi v letalu na jutranji poti domov.

Pridigar 11,4

(Audioslave: Wide Awake)

Sledil sem Facebook povezavi na enega spletnih časnikov in prebral še en prispevek o sedanjih razmerah v državi in položaju podjetnikov. Avtor si je za iztočnico izbral zanimiv citat iz Pridigarja v Stari zavezi:

"Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje."


Pismouki pravijo, da gre za nasvete za dobro gospodarjenje; človek naj bo vztrajen pri svojem opravilu, naj se ga loteva v celoti in če želi uživati sad svojih rok, naj dela ne opusti zaradi ugotavljanja, katere razmere so ugodnejše in čakanja na boljše čase.
Marsikdaj človek namreč razmer niti ne pozna v celoti niti jih razume.

Verjamem, da gre za dobre poslovne nasvete, se mi je pa utrnila misel, da morebiti veljajo tudi izven okvirja gospodarjenja. Pomislil sem na ukvarjanje z zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami- na spoznavanje, razumevanje, študij in vadbo evropske borilne dediščine.

Pripadam generaciji, ki je že toliko zabredla v to zanimivo eksotično početje, da se na prvo žogo niti ne spomnim vseh podrobnosti naših začetkov. Zbralo se nas je nekaj, ki smo tako ali drugače kazali privrženost srednjemu veku in se skušali na nekonvencionalni način ukvarjati z zgodovinsko zapuščino.

Privlačil nas je re-enactment, vendar ni šlo za tako razvit in dodelan pristop, kot ga lahko pohvalimo danes; mi smo razvlečeni majici rekli tunika, JNA opasaču pa pas za meč. Orožje je bilo rezultat občudovanja vredne domišljije, bojevanje pa mešanica vplivov zabavne industrije.
Virov ni bilo (le slaba fotokopija Talhofferja), interneta prav tako.

Nekaj blaznežev se nas je občasno dobivalo v gaju na Večni poti in se "mečevalo"; našemljeni v karikature vitezov smo postopali po raznih prireditvah in se delali, da je "to res to".

Po približno dveh letih so se pričele stvari obračati na boljše.
Svetovni splet je stopil skozi vrata in nam odprl okno v zbirke različnih podatkov o opremi, orožju, virih in zgodovini. Spoznali smo somišljenike od drugod in pričeli potovati v tujino, sprva na Češko in kasneje še kam.
(Svojega poglavja je vredna pot na prvo srečanje HEMAC v Dijon: 20urno potovanje, šest prestopanj vlakov in stavka italijanskih železničarjev.)

Od tam je pot vodila navzgor. V naslednjih desetih letih smo se v skupino zbrali usmerjeni in zagnani posamezniki, vadimo redno in po programu, venomer se izobražujemo in izpopolnjujemo doma in v tujini, s somišljeniki smo stkali čudovita prijateljstva in vzdržujemo tople tovariške odnose, razne stroke nam pomagajo uspešno krmariti med številnimi interpretacijami in uspelo nam je pričeti proces ločevanja zgodovinskih borilnih veščin od raznih zabavljaških interpretacij in filmskih nesmislov.

Navdušeni smo nad prvim slovenskim prevodom primarnega vira ter nad izgrajevanjem obetavnega sodelovanja z varuhi zgodovinske pisne in materialne dediščine v Sloveniji.

Ne vem, če današnje žetve pri vadbi in študiju zgodovinskih evropskih borilnih veščin že rodijo toliko, da lahko zamesimo okusno pogačo. Prepričan pa sem, da za nekaj kruha že požanjemo- toliko smo napredovali, da začetniki že v dveh letih pridejo na stopnjo, za katero sem sam potreboval desetletje.

Vendar ni šlo vse gladko in brez težav. Skozi leta je vsak izmed nas moral sprejeti spremembe, od katerih je bilo naše početje odvisno.
Sprejeti dejstvo, da vadba mora biti redna. Sprejeti dejstvo, da vsaka palica ni primerna za vadbo meča. Sprejeti dejstvo, da je treba izbrskati primerne vire in se jih naučiti brati, nato prebrano preizkusiti v vadbi, stokrat priznati zmoto in se stoprvič lotiti preizkušanja.
Tisočkrat sprejeti, da smo zašli v slepo ulico ali zmoto ter zajeti sapo in se vrniti na izhodišče. Sprejeti, da z vsakim novim spoznanjem uvidimo, kako malo vemo.
Sprejeti, da je treba v vadbo in študij vložiti ogromno časa, denarja, napora ter da ni nobenega absolutnega zagotovila, da se stvari odvijajo v pravo smer.

Številni niso mogli ali želeli sprejeti vseh teh sprememb. Tako smo se poslavljali od "starih" in sprejemali nove, vsako leto enaka igra. Kljub temu se je oblikovalo jedro in danes lahko z velikim veseljem rečem, da so temelji vsaj približno postavljeni.
Govorim sicer o logističnih in organizacijskih temeljih za učinkovito vadbo, vendar bi prav tako lahko govoril o osebnih temeljih.

Še danes namreč slišim koga praviti, da bi sicer z veseljem treniral, a ni prepričan, saj ne ve, kako bo s faksom, pa če bo kaj denarja, pa morda kaj pride vmes, pa bo ob sredah mogoče kakšna druga obveznost in tako naprej in tako naprej.

Menim, da je to gledanje oblakov. Zdi se mi, da je to oprezanje za vetrom.

Če želiš vaditi, boš vadil. Uredi si urnike, za izpit študiraj mesece prej, ne teden dni prej, najdi si vir financ, ob času treningov ne imej drugih obveznosti in naj pride kaj vmes takrat, ko ne bo vadbe.
Saj veš, v kaj se spuščaš. Danes nisi v takih razmerah, kot so bile pred poldrugim desetletjem.
Danes imaš vse vire in njihove interpretacije na dosegu roke - internet jih je poln, bodisi preslikanih izvirnikov bodisi prevodov in komentarjev.
Vadbena oprema se je razvila v skoraj vrhunsko dovršenost. Vadbeno orožje dobiš celo po pošti na dom!
Delaš z ljudmi, ki vsako leto svoj dopust porabijo na izobraževanja doma in v tujini ter njihove izkušnje ter dognanja dobiš na pladnju.

Vse, kar moraš storiti, je hoditi na treninge in nekaj telesne vadbe vključiti v svoj vsakdan. Za začetek je to povsem dovolj. S tem seješ.

Ne čakaj na popolne razmere, ne bo jih. Vedno se bo treba odrekati času, denarju, lenarjenju in vedno se bo treba redno znojiti, da bo meč ubogal.

Morda se bodo razmere še izboljšale, gotovo se bodo. Pogoji za vadbo se bodo izboljšali, oprema bo dostopnejša, viri bodo v tvojem jeziku in več nas bo.
Vendar ne vemo, kdaj se bo to zgodilo.

Si pripravljen čakati še eno desetletje, da se opogumiš?

O vadbi

(poslušam: Deus Ibi Est - Mark Lanegan/ Isobel Campbell)

"When you play at weapons, I would have you get thick caps and brasers, and play out your play lustily, for indeed ticks and dalliances are nothing in earnest, for the time of the one and of the other greatly differs; and use as well the blow as the thrust; it is good in itself, and besides exerciseth your breath and strength, and will make you a strong man at the tourney and barriers.
First in any case practise the single sword, and then with the dagger; let no day pass without an hour or two of such exercise: the rest study, or confer diligently, and so shall you come home to my comfort and credit."

Tako je oktobra 1580 Sir Philip Sidney zaključil pismo svojemu mlajšemu bratu Robertu. Dvorjan, pesnik in vojak Sir Philip je bil takrat star 26 let.

V svojem kratkem življenju je prepotoval velik del Evrope, navezal stike z intelektualno elito svojega časa, napisal vrsto umetniških del; na angleškem dvoru je bil dejaven politik in v svojem 32. letu padel v boju proti Špancem.

"Kakor koli že, najprej vadi z mečem, nato pa vključi še bodalo; naj ne mine dan brez takšne vadbe, ki naj traja uro ali dve..."

Ura ali dve vadbe z mečem na dan?
Na kaj smo pomislili vsi, ki smo se bili izjasnili, da se učimo zgodovinskih evropskih borilnih veščin?

Smo z obžalovanjem pomislili na pomanjkanje časa, ki je kronična spremljevalka sodobnega vsakdana?
Ni časa za vadbo.

Smo skomignili z rameni ob dejstvu, da naša majhna sobica ne bi preživela vadbe z mečem, saj je prostorna telovadnica na voljo le dvakrat tedensko?
Ni možnosti za vadbo.

Smo se namrščili ob misli na ostale dejavnosti, ki tudi zahtevajo svoj čas in napor? Sploh, ker imajo zaradi svoje sodobne narave morda prednost pred "obujanjem zgodovinske dediščine"?
Ni potrebe po vadbi.

Lahko da gre za kombinacijo vsega navedenega.

Pa je tak odziv upravičen?
Najprej je treba določiti vlogo zgodovinskih evropskih borilnih veščin v svojem življenju.

Gre za zanimiv dodatek vsakdanu? Morda gre za eksotično sprostitev, celo rekreacijo? Ali celo za nevsakdanje zadovoljevanje potrebe po druženju?

Nikakor ne gre za usposabljanje v bojevanju, saj se je vojskovanje že zdavnaj predrugačilo, sodišča so pozabila na sodne dvoboje, pa tudi vse vrste dvobojevanja in tekmovanja so zamenjale športne discipline.

Roko na srce, ostane nam zelo življenjski element samoobrambe. Ta je ne glede na sodobni razvoj ostala stalna spremljevalka človeške družbe (za ilustracijo nekaj več o nasilju z noži v Združenem kraljestvu).
Verjetno nikomur ne bi škodilo poznati nekaj osnov samoobrambe, sploh glede obnašanja v neprijetnih okoliščinah. A samoobrambe ni nujno iskati zgolj v zgodovinskih veščinah, poleg tega pa je samoobramba omejena na samoohranitveno sposobnost. Njen raison d'etre je potreba po samoohranitvi.

Kakšen smisel za sodobnega posameznika potemtakem zgodovinske borilne veščine sploh še imajo?

Pa si drznem zapustiti znane vode razmišljanja na to temo in napeljati na manj znano misel: sposobnost poškodovati nasprotnika (lažje, huje ali dokončno) z vadbo zgodovinskih borilnih veščin morda sploh nima tako velike zveze, kot ji pripisujemo.

Slišim, da je nekaterim kolegom zastal dih...


Kaj pa, če je vadba zgodovinskih borilnih veščin pravzaprav izvrsten, dovršen in preverjen način psihofizičnega razvoja posameznika?

Stabilen in nezapleten sistem izgradnje osebnih vrednot in prepoznavanje kreposti, ki so nujne za zdravo družbeno etiko, h kateri prispeva vsak živeči posameznik?

(Se še spomnimo: disciplina, vztrajnost, požrtvovalnost, natančnost, redoljubnost; razumskost, srčnost, zmernost, pravičnost?)

Nadzorovano okolje za razvijanje primernega odzivanja v stiku s soljudmi in učenje primernega umeščanja svojih interesov?
(Dodajmo še spoštljivost, pozornost, dobrohotnost, uvidevnost, samostojnost, odločnost, ambicioznost, tekmovalnost, odgovornost)

Način za ohranjanje zdravja in hkrati razvoj telesnih zmogljivosti?
(majhna ilustracija)

Če vadbi pridamo še spoznavanje virov za zgodovinske veščine (brez njih se težko lotevamo vadbe zgodovinske dediščine), dobimo še izjemni intelektualni izziv za sive celice!

Smem torej sedaj namigniti, da ima vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin lahko tudi zelo pozitivni vpliv na vsakdan sodobnega posameznika?

Po tem malce filozofskem obvozu se lahko vrnem na začetno vprašanje o upravičenosti odziva na Sidneyev napotek o vsakodnevni vadbi.

Če prepoznam pozitivni vpliv vadbe zgodovinskih evropskih borilnih veščin name, ali ni torej v mojem interesu, da jo umestim v svoj vsakdan in si tako omogočim čim boljši celostni osebni razvoj?

"Že, že, vendar naj zato zapustimo svoje življenja in odidemo na neko osamljeno goro, kjer bomo vse dneve vadili in se razvijali?"

Ne. Nikakor. Vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin naj izboljšuje življenje, kot smo si ga zastavili. Naj ga podpira. Naj nam oblikuje boljše lastnosti.

Ni pa treba vadbe nujno sprejeti kot smisel bivanja, center obstoja, pot življenja.
Za vadbo z mečem človeku ni treba postati vojščak. Mora pa biti odgovoren posameznik.
Tako kot vsakodnevnemu joggerju ni treba postati maratonec ali kolesarju iti na Tour de France.

"V redu. Če že uspem svojemu vsakdanu iztrgati nekaj časa, kako pa naj vadim, če nimam kje, nimam s kom?"

Če res ni dvorišča, kamor bi posameznik odnesel svojo solo-vadbo; če ni hodnika, ki bi dovoljeval nekaj korakov naprej in nazaj z mečem v roki - kaj porečeš na vadbo brez meča?

Koliko kvadratnih metrov potrebuješ, da narediš nekaj odmerjenih serij sklec, vaj za trebušne ali hrbtne mišice, počepov? Morda celo skačeš čez kolebnico?
Ali telesna vaja ni vadba veščine bojevanja?

Giacomo di Grassi zelo jasno izrazi svoje mnenje:

"... cilj in namen te Veščine pa ni premišljevanje, temveč delovanje. Zato mora biti vsak, ki želi dokazati svojo prekanjenost v Veščini, ne le sposoben presoje, temveč tudi močan in sposoben udejanjiti vse, kar po svoji presoji razume. Tega pa ne more doseči brez telesne moči in delovanja. Telo bo popolnoma podleglo sramoti in nevarnosti, če ostane šibko, počasno, brez moči vzdržati težo udarca ali če ne zmore izkoristiti priložnosti za napad. Krivda za to ne izhaja iz Veščine, ampak iz napačno uporabljenega načina delovanja.

Naj se zato vsak, ki se želi ukvarjati z Veščino, trudi pridobiti telesno moč in gibljivost. Pri tem naj se zaveda, da presoja brez te gibljivosti in moči zaleže malo ali nič, zlahka pa vodi v poškodbo in škodo. Zakaj tisti, ki jih lastna presoja slepi in se nanjo zanašajo, ker vedo kako in kaj morajo storiti, mnogokrat pokažejo pobudo in zavzetost, ki je pa nikoli ne udejanjijo."

(Giacomo DiGrassi, His True Art of Defense, uvod)

Kaj pa ugotavljanje primernosti lastnih sposobnosti?
Mar ni YouTube poln kvalitetnih posnetkov, ki pomagajo ugotoviti "za kaj pri tej stvari sploh gre"? Ali niso na voljo številni posnetki, ki so jih za izmenjavo izkušenj pripravili kolegi po svetu?
Ali nima pri vsej stvari svojega mesta tudi razvijanje veščine razlikovanja dobrega pristopa (interpretacije, izvedbe) od slabega?


Kaj pa seznanjanje z viri, ki so osnova za vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin?
Osnovno poimenovanje je že nekaj, kaj pa napotki avtorjev, njihove ugotovitve, njihova opozorila?
Mar jih ni sedaj na ducate dostopnih po spletu, bodisi kot digitalizirane kopije izvirnikov bodisi kot prevodi?

Koliko prostora pa potrebuješ za branje in razmišljanje?

S temi iztočnicami se končno lahko vprašam, če je res tako težko študij in (ali) vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin vpeljati v svoj vsakdan?

Menim, da ni pretežko. Zahteva pa to doslednost in samonadzor, pri čemer si lahko tovariško nudimo oporo in povratne informacije.

"Kot pa je znano mnogim, človek ne potrebuje le dobre zaščite in orožja, kot so oklep, verižnina, meč, helebarda, kopje in podobno. Nujno je tudi z vsakodnevno vadbo naučiti se jih dobro in vešče uporabljati - v lastno prednost in nasprotnikovo škodo ter hibo."

(Joachim Meyer, Gruendliche Beschreibung der Freyen, Ritterlichen und Adelichen Kunst des Fechtens, posvetilo)