Kako prikazati evropske zgodovinske borilne veščine?

Velik del skupnosti, ki se ukvarja s študijem in vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin, ob svojem delu išče odgovor na pomembno vprašanje- kako sodobno javnost seznaniti z zgodovinsko borilno zapuščino v njeni pravilni obliki in vsebini.

Slabi dve desetletji se v naših krajih razvija pojav t.i. srednjeveških dogodkov- sejmov, turnirjev, prikazov in spremnih dejavnosti. Skoraj neizogiben del teh dogodkov je zgodovinsko orožje in bojna oprema ter večinoma tudi prikaz bojevanja. Slednji imajo močan vpliv na to, kako si slovenska javnost predstavlja evropsko borilno zapuščino.

Nikakor se ne želim zapičiti v omenjene dogodke ali izdelke industrije zabave (filme, računalniške igre, v neki meri tudi igranje fantazijskih vlog) – v njihovem kontekstu je bojevanje postavljeno v vlogo spremne dejavnosti, ki podpira glavno zgodbo.
Pri tem mora izvajalec narediti vtis na občinstvo iz 21. stoletja, zato je prisiljen upoštevati drugačne okoliščine, ne le zgodovinsko pravilnost- upoštevati mora željo po zabavi, spektaklu in drami.
Poleg tega so tovrstni dogodki in izdelki skoraj edino, kar je širši javnosti znanega o zgodovinskih evropskih borilnih veščinah.

Namen pričujočega razmišljanja prav tako ni izpostavljati zgodovinske borilne veščine kot najpomembnejši del interakcije z občinstvom. Kljub temu, da je bilo bojevanje v zgodovinskih obdobij veliko bolj vpeto v družbeni vsakdan, še vedno ne moremo trditi, da je tvorilo središče družbenega dogajanja in miselnosti.
V Sloveniji že obstajajo skupine, ki zelo kvalitetno in učinkovito prikazujejo življenje srednjeveške družbe, pri čemer bojevanja ne postavljajo v ospredje.
Pa vendar zaradi svoje dinamične narave in edinstvene privlačnosti prikazi bojevanja vedno pritegnejo velik del občinstva, ki si poleg razvedrila želi tudi izvedeti nekaj več o zanimivih obdobjih evropske zgodovine.

Samih razlogov za prikaz avtohtone evropske dediščine je več in izhajajo iz različnih potreb- oživljanje lokalne pripovedne tradicije, prikazovanje zgodovinskih obdobij in dogodkov, izpostavljanje zgodovinske in arheološke zapuščine, vadba borilne veščine ali promoviranje turistične ponudbe.
Ne glede na razlog pa morajo vsi prikazi ostati točni in učinkoviti.
Med vadečimi in interpreti zgodovinskih evropskih borilnih veščin je že dalj časa prisotna težnja k bolj neposrednemu in izraženemu načinu; do nekaterih dobrih ugotovitev so ti posamezniki že prišli in se jih trudijo udejanjajo.

Ugotovili so, da je najprej treba pristopiti k zgodovinskemu ozadju in pri tem na kompromis pristajati le takrat, ko je to res potrebno. Ena od takih okoliščin kompromisa je vsekakor jezik-slovensko občinstvo lahko nagovorimo le v sodobni slovenščini, če mu želimo svoje sporočilo natanko prenesti.
Druga okoliščina, morda še pomembnejša, je nespregledljiva varnost za vse udeležene in prisotne. Borilne veščine so nastale iz jasnih in neposrednih vzgibov, ki pa jih danes nikakor ne smemo udejanjati- vsi udeleženi se morajo vrniti domov živi in zdravi.

Kje pa kompromisa ne bi smeli sklepati?
Vsekakor ne pri izbiri zgodovinskega obdobja. Ni namreč vseeno, če prikazujemo boj z dolgim mečem brez oklepa po viru iz 15 stol., vendar pri tem uporabljamo replike mečev iz 13. stol., udeleženci bojev pa s svojimi oblačili predstavljajo Vikinge, križarje, landsknechte in novoveške meščane.

Pri tem ne gre samo za upravičeno zgodovinsko točnost prikaza, gre tudi za smiselnost borilne veščine. Če prikazujemo že omenjeni boj z dolgim mečem brez oklepa, potem bo prisotnost vsakršnega oklepa ali čelade neskladna s tehniko bojevanja. Zakaj bi občinstvu prodajali pomembnost sekanja v glavo, če ima bojevnik na glavi čelado?

Iz istega razloga je sicer zelo privlačen boj v oklepu okrnjen, če v boju uporabljamo tehnike boja brez oklepa. Občinstvo bo zelo dobro razumelo pomen oklepa in cenilo visoko razvito tehnologijo izdelave kovinske zaščite za telo, če bo videlo bojevanje, v katerem nasprotnika iščeta luknje v pregibih oklepa, skušata drug drugega rušiti na tla in ne zapravljata priložnosti z nenehnim udarjanjem v dobro zaščiteno telo ali glavo.

Nekdo iz vrst nastopajočih je nekoč pripomnil, da je nesmiselno bojevanje tako, kot bi s stolom skušali prikazati bočno parkiranje družinskega "enoprostorca". Občinstvo bi osnovni namen razumelo, nikakor pa ne načina razmišljanja izza določenih postopkov ali njihovo smiselnost oziroma tehnologije orožja in opreme. Ne pozabimo, boja na življenje ali smrt pač ne moremo prikazati, kjer bi postopki in tehnike svojo učinkovitost dokazali na nedvomno napačni način.

Logično, da se bo človek v oklepu bojeval drugače kot meščan v srajci in hlačah, da bo imel Viking različno orožje od pet stoletij kasnejšega landsknechta in da so se zaradi svojevrstne opreme in oblačil ljudje v 13. stol. bojevali drugače kot v tisti šestnajstem.
Vse to pa je treba tudi natančno ponazoriti.

Kaj pa kompromis pri namenu bojevanja?
To je naslednji korak, pri katerem je treba previdno izbirati. Razlogi za boj namreč niso bili vedno isti. Poznamo bojevanje na bojnem polju, turnirsko bojevanje, sodni dvoboj, bojne igre, dvobojevanje »zaradi časti«, ulični boj in športno bojevanje.

Vsak način bojevanja je imel svoja pravila in svoj namen. Težko, da bi na bojnem polju človek kdaj uporabljal veščino bojevanja z rapirjem in plaščem, kot je tudi manj verjetno, da si bo posameznik v temni ozki uličici za obrambo pred roparji izbral veliki dvoročni meč. Pri sodnem dvoboju so sodniki in priče pazili, da boj ni zapustil ograjenega prostora, turnirsko bojevanje pa praviloma ni dovoljevalo ostrega orožja in smrtonosnih vbodov.
Namen športnega bojevanja ni bil s pohabljanjem ali ubijanjem onemogočiti nasprotnika, temveč ga s prilagojenim orožjem premagati v določenem številu udarcev ali poraziti v moči, vzdržljivosti in izvajanju tehnike (pri čemer so obstajali natančni seznami prepovedanih elementov).

Torej smo pri prikazu zgodovinskega bojevanja odgovorni za pravilno izvedbo izbranega načina bojevanja. Pri prikazu turnirja torej ne smemo uporabljati tehnik z vbodi v obraz, pri prikazu »uličnega boja« ne moremo uporabiti polnega oklepa, pri sodnem boju potrebujemo sodnika, priče, tožbo in ograjeni prostor (ali vsaj začrtanega) ter podobno.
Ohranjeni viri pri podajanju potrebnih podatkov niso skopi, zato sploh nimamo izgovora za malomarnost.

Kako pa bojevanje razložiti občinstvu 21. stoletja, ki živi v drugačnih družbenih okoliščinah in svojih konfliktov ne rešuje več s fizičnim nasiljem oziroma so ti načini odrinjeni čez rob dopustnega in dovoljenega obnašanja?

Vsak prikaz nujno potrebuje razlago; ta je lahko napisana, izgovorjena ali prikazana, kar zares izurjene skupine nastopajočih dobro obvladajo. Občinstvo mora vedeti, za kaj pri prikazu gre, sicer izgubi zanimanje zanj. Takrat tudi zelo dobri prikazi zgodovinske borilne dediščine izzvenijo v prazno.

Razlaga je zelo dobrodošla pri elementih borilnih veščin, ki so večinoma najučinkovitejši. Ti so namreč tudi najmanj opazni. Tako ni napak kakšen postopek tudi ponoviti ter ga pojasniti. Če bo občinstvo vedelo, da določeni postopki nasprotnika ne le ustavljajo, temveč tudi napadajo, bodo lažje razumeli prikaz, ko se močan napadalec hipoma in na videz brez razloga spremeni v kup nesreče.
Bojevanje še vedno lahko služi le kot podporni element prireditve ali dogodka; tudi če prikaz zavijemo v privlačno zgodbo z obilo drame, lahko na koncu izpostavimo določene elemente.

Hkrati lahko mirne vesti občinstvu razložimo, da celodnevnih bojev ni bilo videti onkraj literarne zapuščine, da bojevanje ni bilo omejeno zgolj na viteze in plemstvo, da je bilo bojevanje brez orožja zelo pomemben del samoobrambe kljub temu, da je imel vsak svoje bodalo za pasom in da bojevanje ni bilo omejeno na brutalno fizično silo, temveč je šlo za zaključeni sistem, ki je temeljil na anatomiji, biomehaniki in psihologiji.
Slednje je morda tudi najpomembnejše sporočilo, ki ga danes prenašamo občinstvu prikazov zgodovinskega bojevanja.

Občinstva nikakor ne smemo podcenjevati, čeprav svoje predstave o zgodovinskem evropskem bojevanju v večjem delu temelji na izdelkih industrije zabave. Kaj hitro lahko namreč razloči borilni smisel od nesmisla. Zato je pomembno, da izvajalci stremimo k čim boljšemu poznavanju zgodovinskih evropskih borilnih veščin in njihovega zgodovinskega konteksta ter k zadovoljivi psihofizični pripravljenosti.

Na ta način bomo učinkovito prispevali k boljšem razumevanju skupne evropske borilne dediščine in razumevanju nekaterih dogodkov ali procesov, občinstvo pa bo deležno vse zabave, ki jo ponuja potovanje v pretekli čas.