Čemu vaditi ringen?

Študij in vadba nemške šole bojevanja (Kunst des fechtens) sta se v naših krajih razvejala v obravnavanje večjega števila veščin. Najbolj je še vedno zastopana veščina bojevanja z dolgim mečem, sledijo ji veščine bojevanja z bodalom, mečem in ščitkom, bojevanje v oklepu, bojevanje z orožjem na drogu in ringen.
Kljub temu, da nemška tradicija bojevanja sega vse do 17. stol., je večji del njenega razvoja in obstoja vezan na srednji vek, zato jo mnogokrat preveč poenostavljeno poimenujemo kot nemško srednjeveško bojevanje.

Srednjeveškega izraza ringen zaradi pomanjkanja ustreznega izraza v slovenščini najraje niti ne prevajamo, če pa že, si skušamo pomagati z izrazoma ruvanje ali srednjeveška rokoborba.
Ringen označuje veščino bojevanja brez orožja, zajema pa principe in tehnike rokoborbe, ruvanja in udarjanja (tudi z nogo).

Ringen se je v programe vadbe vključil pozneje kot ostale veščine, saj je imel v primerjavi z ostalimi veščinami malo privržencev. Razlogov za nepriljubljenost te veščine bojevanja je več:

• prevladoval je predsodek, da je boj brez orožja primeren le za telesno močnejše in višje posameznike,
• prisoten je bil predsodek, da je ringen zaradi svoje dinamike in tehnik manj obvladljiv in zato preveč nevaren za vadbo,
• neugodje ob tesni bližini nasprotnika in telesnem stiku,
• predsodek, da so vzhodnjaške borilne veščine bolj učinkovite, razvitejše in primernejše, sploh pri boju brez orožja,
• nepoznavanje anatomije in biomehanike.

Ena izmed okoliščin, ki je ne gre spregledati, je tudi privlačnost hladnega orožja, ki s svojo estetiko zbuja željo po obvladovanu veščine bojevanja z njim. To željo še dodatno spodbuja sloves meča kot viteškega in plemenitega atributa, ki je še danes prisoten v filmih, igrah, knjigah in ostalih izdelkih industrije zabave.

Zakaj bi torej posameznik, ki ga nemška tradicija bojevanja zanima s stališča orožja, vadil ringen?

Za začetek predlagam, da se ozremo na zgodovinske vire. Za tem predlogom stoji čisto preprost razlog- nemška tradicija bojevanja danes več ne obstaja. Zato skušajmo razloge, pomen, okoliščine in način zgodovinskega bojevanja poiskati v ostankih časa, ko so bile te veščine še žive in so bile vtkane v življenja in miselnost ljudi.

Ne vdajmo se prehitro skušnjavi, da zaradi sodobne tehnološke razvitosti in družbene dinamike verjamemo v superiornost sodobne družbe nad tistimi iz preteklih obdobij. V tem primeru to pomeni, da naših interpretacij, ki izvirajo iz drugačnega sistema razmišljanja, okoliščin, potreb in danosti, ne smemo zlahka označiti kot veljavno razumevanje zgodovinske veščine.

Naj ilustriram s primerom: ob pregledovanju virov, ki prikazujejo risbe bojevanja brez orožja, lahko zlahka napačno razumemo okoliščino takega boja: "Bojevanje brez orožja je bilo namenjeno tistim, ki si orožja niso mogli privoščiti ali pa ga niso smeli uporabljati." Ker nam v zavesti odzvanja sloves meča kot orožja viteza in plemstva ter se morda še spomnimo, da smo v šoli slišali nekaj o prepovedi posedovanja orožja za kmečko prebivalstvo v času kmečkih puntov, lahko hitro pridemo do sklepa, da je bila veščina bojevanja brez orožja živa le v nižjih družbenih slojih in nam je pri obujanju evropske borilne dediščine kot taka morda še manj zanimiva.
Ko slišimo še za tradicionalna ljudska tekmovanja v ruvanju, ki se po Evropi odvijajo še danes, tak sklep v naših očeh pridobi veljavo resnice.

Vendar je zgodovinska resnica zelo daleč od zgoraj opisanega sklepa. Prvič podvomimo o naših domnevah, ko se zavemo, da o ringenu obstaja množica pisanih in ilustriranih virov. Ne pozabimo, da govorimo o času, ko je bilo knjižno gradivo zelo redko in namenjeno izbrancem. Bi si pripadniki nižjih slojev lahko privoščili knjigo o veščini bojevanja brez orožja, medtem ko je le nekaj knjig na kupu že predstavljalo knjižnico, ki je dvigovala ugled plemiču?
Kaj pa pismenost? Lahko trdimo, da so srednjeveški nižji družbeni sloji bili pismeni, da bi brali in pisali knjige?

Je naša trditev o nižji vrednosti ringena še vedno tako trdna?

In do koliko podobnih sklepov še lahko pridemo, če zgodovinske vire zgolj ošvrknemo in jim ne namenimo podrobnega pogleda, pri čemer jih moramo umestiti v njihov čas!

Srednjeveški viri, ki govorijo o bojevanju, ringen umeščajo ob bok ostalim veščinam. Avtorji številnih virov brez zadržkov sistematično opisujejo postopke in tehnike bojevanja brez orožja, zraven pa enako podrobno govorijo o bojevanju z dolgim mečem in celo bojevanju na konju ali v oklepu (pri bojevanju z dolgim mečem, na konju in v oklepu pa lahko rečemo, da je šlo za premožnejše posameznike, ki so si bojno usposobljenega konja, oklep ali dolgi meč sploh lahko privoščili).

Natančnejši pregled pokaže, da je ringen zaključen sistem bojevanja, učinkovitost njegovih postopkov in tehnik pa lahko enostavno preverimo s sodobnim poznavanjem anatomije, biomehanike in psihologije.

Ko se tako otresemo predsodkov o ringenu kot zgolj "ljudskem športu", lahko z večjo objektivnostjo pristopimo k naslednjemu vprašanju: zakaj bi nekdo, ki si očitno lahko privošči orožje in ga zna uporabljati, vadil še boj brez orožja?

Ena izmed pogostih okoliščin boja s hladnim orožjem je hitro zmanjšanje razdalje med nasprotnikoma. Dejansko je večina napadov usmerjena v prodiranje v nasprotnika, vezanje njegovega orožja, rušenje njegovega težišča- skratka onemogočanje povračilnega ukrepa ali napada, medtem ko izvajamo svoj napad.

Pri bojevanju z dolgim mečem poznamo posebno poglavje bojevanja na zelo kratki razdalji- ringen am schwert. Nasprotnika vežemo, ga mečemo, razorožimo, zaklepamo mu sklepe, rušimo in ga še drugače spravljamo v nelagodje. Poznavanje tega poglavja pride zelo prav v omejenih prostorih, kjer ni mogoče uporabljati polnih zmožnosti dolgega meča pri sekanju, zabadanju in rezanju.

Enako velja z boj v oklepu, kjer je oklep poznega srednjega veka zelo dobro ščitil telo pred močnimi udarci in je bilo treba poiskati luknje v oklepu, kamor bi usmerili svoj napad. Ker pa je nasprtonik te luknje branil, ga je bilo treba prej vsaj podreti na tla oziroma ga kako drugače vezati.

Bojevanje na konjskem hrbtu pozna veliko postopkov, kako nasprotnika razorožiti in ga vreči iz sedla.

Pri bojevanju z bodalom je nasprotnika treba tudi zgrabiti, mu vezati roke, zaklepati sklepe, mu spodnašati ravnotežje in še kaj, sicer ostaja zelo nevaren.

Poleg tega se boj brez orožja in boj s hladnim orožjem razlikujeta le v razdalji med nasprotnikoma in prirejenih postopkih, ki so odvisni od dolžine in težišča orožja.
Primer: v svojih gibalnih osnovah je zwerchhauw pri dolgem meču povsem enak udarcu od strani v glavu z orožjem na drogu in prestrezanju nasprotnikove roke ter istočasnemu vbodu z bodalom. Kaj pa pri ringenu? Prestrezanje ali vezanje ali cukanje roke ter rušenje preko vratu z drugo roko.

Podobnih primerov je še mnogo. Lahko si torej predstavljamo, da je ringen učinkovita osnova za vadbo ostalih veščin nemške tradicije bojevanja, saj nas uči, kako deluje človeško telo, v kakšnih okoliščinah izvaja postopke, kje je močno in kje šibko ter kdaj.
Ringen nam odpre ves razpon možnosti delovanja na nasprotnika- od onesposobljanja, ki ne bo pustilo nobene telesne posledice (nasprotnikov ponos bo verjetno malce ranjen), do smrtno nevarnih postopkov.

Naslednja prednost vključevanja ringena v vadbo leži v tem, da ringen omogoča skoraj popolno izvajanje velike večine tehnik in postopkov. To pomeni, da lahko svoje bojevanje nadzorujemo do te mere, da na nasprotniku izvajamo postopke in tehnike skoraj do konca, pri čemer ob nasprotnikovem signalu lahko takoj popustimo prijem in ostanemo znotraj varnih okvirjev vadbe.
Z mečem veliko težje nadzorujemo bojevanje, če želimo, da pride do stika (rezultata postopkov in tehnik), hkrati pa nasprotniku hočemo zagotoviti varno vadbo. Ob tem naj omenim, da uporaba zaščitne opreme, ki je obvezna, le odmika okoliščine boja, kadar gre za boj z dolgim mečem brez oklepa. Zaščita za glavo, roke, trup, dlani, prepone, noge in stopala včasih tako omejuje izvajanje postopkov, da vodi skoraj v boj v oklepu. Pri vadbi ringena je priporočljivo zaščititi le mednožje in zobe, sicer pa imamo vso svobodo gibanja.

Ko se torej pri ringenu učimo izvajati postopke in tehnike "do konca", lažje razumemo bojevanje z orožjem ter se ne navajamo na napake (ustavljanje meča pred tarčo, udarjanje mimo telesa, upočasnjevanje gibov).
Učimo se koordinirati svoje telo z gibanjem, ohranjanje centra, stabilnosti in hitrosti. Svoje gibanje sinhroniziramo glede na potrebe bojnih okoliščin ter se tako učimo nadzorovati celoten potek boja. Ob tem se učimo delovati na nasprotnika, a ga hkrati tudi ščititi pred poškodbami (primer: premete ali rušenje izvajamo tako, da kljub pravilni tehniki nasprotnika ne zabijemo v tla, temveč ga položimo). S tem se dviguje tudi raven vadbe, saj si partnerji med seboj zaupamo in zaradi tega tudi lažje posegamo po zahtevnejših tehnikah in postopkih.
Ob učenju "do konca" ne vadimo le samih tehnik, temveč se navajamo na okoliščine boja in bojne principe - učimo se obvladovati razdaljo, čas, moč in hitrost.

Pri tem velja omeniti, da se tu prične rušiti predsodek o telesnih predpogojih za uspešno bojevanje brez orožja. Visoki in močni posamezniki v nižjih in telesno šibkejših posameznikih in posameznicah nahajajo motivirane in težavne nasprotnike.
Dolge roke sicer sežejo dlje, poznavanje tehnike in biomehanike pa ta doseg lahko omeji na nekaj centimetrov ali popolnoma zatre.
Moč mogočnih mišic je uporabna, vendar ne proti izrivanju težišča, delovanju na sklepe in premetom.
Morda si lahko na tem mestu izposodim primere nižjih in nemišičastih bojevnikov iz sodobnemu človeku bolj znanih borilnih veščin, kot sta judo in aikido, ki so zelo učinkoviti v bojevanju.

Ringen nam dovoljuje tudi varen sparring ("prosti boj" v vadbene namene) z minimalno zaščitno opremo. Na ta način usmerjamo tekmovalnost med vadečimi v nadzorovano in varno tekmovalno okolje, kjer vsak posameznik preveri svojo raven veščine, preizkusi svoje sposobnosti in nabira izkušnje zmag in porazov. Ni treba posebej poudariti, kako pomemben je zdrav odnos do borilne veščine in do ostalih vadečih; tak odnos pa je treba vzgajati, ga negovati in skrbno spodbujati.

Nazadnje velja omeniti tudi samoobrambni element veščine boja brez orožja, ki je aktualen tudi v sodobni družbi. Žal lahko ugotovimo, da se nasilje v družbi ne manjša s tehnološkim razvojem ali prej omenjeno družbeno dinamiko. Res je, da se nasilje v družbi izvaja velikokrat z zlorabo strelnega orožja, kjer je samoobrambna sposobnost zelo omejena ali morda onemogočena. Kljub temu pa ne moremo zanemariti visokega odstotka pojava nasilja brez uporabe strelnega orožja, kjer lahko sposobnost samoobrambe posameznika reši pred poškodbami telesa in premoženja.

Res je, da zgodovinske evropske borilne veščine od 16. stol. dalje boju brez orožja zmanjšujejo vrednost in ga izrivajo iz "omikanega načina bojevanja". Eden od razlogov je lahko tudi to, da meč v tem obdobju postaja sestavni del moškega oblačila v civilni sferi, kar za sabo vleče spremembo mentalitete v bojevanju in posledično spremembo načina bojevanja.

Kljub vsemu pa za vse, ki študirajo in vadijo veščine nemške tradicije bojevanja (veščine "srednjeveškega" bojevanja), ringen ostaja veščina, ki jo je smotrno vpeljati v vadbo in se ji posvetiti z vso resnostjo. Ta odločitev se bo obrestovala v hitrejšem in temeljitejšem razumevanju ostalih (privlačnejših) veščin in principov močne Kunst des fechtens.