Woodstock za mečevalce

Že deveto leto zapored je burgunski Dijon gostil skupnost HEMAC na letnem srečanju vedno večjega števila ljudi, ki se ukvarjajo s preučevanjem, vadbo in promocijo zgodovinskih evropskih borilnih veščin.

Štiri dni srečanja je od jutra do večera izpolnil program z več kot dvajsetimi priznanimi predavatelji in vaditelji, ki so s svojimi predavanji, delavnicami in prikazi predstavili najnovejša dognanja pri raziskovanju evropske borilne dediščine. Svoje rezultate so predstavili preko sodobnih učnih metod in udeležencem podali svoje bogate praktične izkušnje.

Če bi vsebino srečanja HEMAC Dijon 2010 postavili na časovni trak, bi ta zajel skoraj dve tisočletji evropske bojne zgodovine.

Na eno stran se je postavil čudovit prikaz gladiatorskega boja, ki je temeljil na raziskovanju primarnih virov in je postregel z mnogimi zanimivimi dejstvi (pozabimo na »palec gor in palec dol«, Rimljani tega niso prakticirali).

Na konec časovnega traku pa je sedla delavnica metode bojevanja s sabljo, ki so jo uporabljali v britanski vojski v 2. pol. 19. stol.

Vmes so buhtele delavnice dolgega meča, messerja, bodala, dusaka, palice, sekire na drogu, rapirja in ringena (boja brez orožja, ki je mešanica rokoborbe, ruvanja in udarjanja).

Te delavnice so izvirale iz nemške borilne šole (Liechtenauerjeve in še kakšne stranske), italijanske, francoske, španske in angleške tradicije. Udeležili smo se lahko delavnic bojevanja v oklepu in sekanja z ostrimi rezili.

Delavnice so bile primerne za vse stopnje- nekaj jih je bilo za začetnike, po drugi strani pa so so nekatere ponujale specializirano vadbo povsem določenih principov bojevanja (primer: fuehlen in nachreisen, Zuerkel z dolgim mečem).

Program je še vedno na ogled na uradnih straneh HEMAC Dijon.

Za bolj tekmovalne je bil na voljo tradicionalni turnir v boju z dolgim mečem (že drugič je zmagal Axel Petterson, GFHS Švedska), vse štiri dni pa je bil na voljo tudi prostor za prosti sparring.

Matt Galas in Scott Brown sta se potrudila obuditi stranski turnir po zgodovinskih pravilih mečevalskih cehov iz današnje Belgije- še en dokaz v smeri, da šele praktični pristop omogoča pravilno razumevanje ohranjenih pisanih virov.

Akademsko usmerjeni smo poslušali o napredku pri odkrivanju pisanih virov- slišali smo potek razburljivega lova za španskim virom s konca 15. stol. Napisal naj bi ga maestro mayor y examinador Jacobi Pons, ki ga navajajo mnogi kasnejši avtorji.

Nadalje smo slišali o novih odkritjih pri raziskovanju uporabe ploske strani meča, tokrat je bil poudarek na virih in navadah z angleškega prostoru.

Izvedeli smo veliko novega o javnih tekmovanjih v bojevanju, letos o dogajanju v Švici 15. stol., izoblikovali smo si jasne predstave o sloju mečevalcev.

V skupnosti sodobnih raziskovalcev in učencev zgodovinskih evropskih borilnih veščin se vse bolj izražajo potrebe po zanesljivem in varnem simulatorju orožja, s katerim bi lahko varno poustvarjali principe bojevanja- hitrost, moč in namen. Največ pozornosti je bil deležen dolgi meč, čigar simulatorjem sledimo že leta- od lesenih do sintetičnih. Letos smo z zanimanjem prisluhnili zamisli o jeklenem simulatorju dolgega meča, ki bi zadržal lastnosti fizikalne jeklenega rezila, hkrati pa bi zagotavljal varnost pri sparringu. Zamisel že temelji na izračunih in preizkusih po znanstvenih metodah, potrebuje pa še izboljšave na prototipu, kar naj bi se zgodilo v prihodnjih mesecih. Nestrpno čakamo!

Kar zadeva simulatorje iz sintetičnih mas, smo imeli skozi ves čas srečanja možnost v sparringu preizkusiti nekaj modelov, ki postajajo vse boljši in zanesljivejši.

Poleg samega vrhunskega srečanja skupnosti HEMAC ne morem mimo vsaj bežne omembe čudovitega okolja, kjer smo štiri dni prebivali, vadili, se učili in uživali v prijateljskem vzdušju ter odlični kulinariki.

Lokalna skupina De Taille et d'Estoc, ki jo vodi Fabrice Cognot, organizator vsakoletnega srečanja v Dijonu in eden od ustanoviteljev HEMACa, se je izjemno potrudila in vsem udeležencem zagotovila edinstveno doživetje.

Udeleženci srečanja smo prebivali v dobrih B&B nastanitvah- poleg »standardne« lokacije v samem centru mesta so letos prišle v poštev še nekatere druge nedaleč stran. Užitek se je zjutraj sprehoditi po starih ulicah, v pekarni kupiti svež kruh in si privoščiti kavo s pogledom na »francoski šarm« *tu je prostor za lep nasmeh*

Dvorane za vadbo in predavalnice ležijo na kampusu Univerze v Dijonu; gre za sodobno opremljene velike večnamenske telovadnice, zraven je »salle de combat«, vmes so velike travnate površine za sparring ali vadbo (letos vreme žal ni dovoljevalo piknika med odmorom za kosilo).

Vsak večer je nudil krasne priložnosti za spoznavanje in utrjevanje starih znanstev na krasnih lokacijah z dobro jedačo in pijačo. Dogodek v Dijonu je pravzaprav zaznamovan s razvajanjem brbončic, pa naj gre za pastetke, sire, pecivo ali pivo in vino. Le Capuccino je že tradicionalna taverna-trdnjava za mečevalce, sploh odkar točijo čudovito pivo Mandubienne. Ne toliko stran pa stoji pub »med dvema svetovoma« (L'Antre II Mondes), kjer so Mandubienne točili po prilagojenih cenah- če je stranka nosila posebno HEMAC zapestnico.

Naslednje leto bo jubilejno deseto srečanje, ki ga vsi v skupnosti za obujanje zgodovinskih evropskih borilnih veščin pričakujemo z velikim zanimanjem.

Za konec bi navedel besede vélikega in priznanega raziskovalca zgodovinskih evropskih borilnih veščin:

I always like to say that the Dijon event is not just a sword conference, it’s a “happening” - a kind of Woodstock for swordsmen, where the relaxed and friendly atmosphere seems to lead inevitably to inspiration, rejuvenation, and a renewal of commitment to the Historical European Martial Arts. (Matt Galas)