Poletno srečanje na konjiškem gradu

O srečanju »kolegov po orožju« se je šušljalo že čez leto, a na srečo ni ostalo le pri govoricah. 17. julija smo se mečevalci iz različnih koncev Slovenije, pa tudi iz Zagreba, zbrali v najprimernejšem okolju za vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin – na gradu, tokrat nad Slovenskimi Konjicami. Srečanje je organiziral Roman Vučajnk, in sicer z namenom, da bi si izmenjali izkušnje, se preizkusili v različnih, tudi manj znanih borilnih veščinah in navsezadnje – da bi preživeli lep dan v prijetni družbi.

Sama menim, da nam je vse to tudi uspelo. Naše zagnanosti nista uspeli zlomiti ne vročina, ki je bila čez dan res peklenska, ne grožnja z nevihto, pred katero naj v grajskem stolpu pod bakreno streho ne bi bili preveč na varnem. Najzgodnejši prišleki so se imeli že dopoldne priložnost seznaniti z veščino, ki je večini izmed nas (za enkrat) še precej neznana – bojem z mečem in ščitkom, ostali pa smo se jim pridružili nekoliko kasneje. Nastanili smo se v obnovljenem gotskem stolpu konjiškega gradu, ki nam je nudil zavetje med najbolj vročimi urami dneva. Prostore nam je prijazno odstopilo kulturno društvo Vitezi grofa Tattenbacha.

Za razliko od običajnih treningov in delavnic naše sobotno srečanje ni potekalo po vnaprej določenem programu, ampak spontano glede na želje udeležencev, kar je še pripomoglo k sproščenemu ozračju. Tako se nas je kmalu nabralo lepo število radovednežev, ki nas je zanimalo, če si je mogoče z ringenom prav tako učinkovito pomagati pri 35ºC kot na udobnih tatamijih v telovadnici. Neuradno delavnico je vodil Gregor Medvešek, interpretirali pa smo tehnike nemškega mojstra Auerswalda. Po njegovem odhodu smo se preizkusili še v tehnikah z bodalom po Joachimu Meyerju, ki smo jih ravno pretekli teden spoznali na tečaju KuNsT. Z Romanovo pomočjo smo nekatere izmed njih ponovili in si jih tako vtisnili še globlje v mentalni in telesni spomin.

Vročina nas je nazadnje le pripravila do tega, da smo se izpod svobodnega sonca umaknili v zavetje grajskega stolpa, v katerem so bile temperature znatno prijaznejše. Tam smo se mnogi prvič seznanili z veščino, ki je kljub svoji precejšnji nepoznanosti pogosto zastopana v virih. Gre za boj z mečem in ščitkom - s poudarkom na pomanjševalnici, saj se v nasprotju z velikimi ščiti, namenjenimi varovanju telesa pred nasprotnikovimi udarci, ta mali okrogli ščitek uporablja v tesni povezavi z mečem, skoraj bi lahko rekli kot uporaben dodatek meča. Zahvala za to, da smo se seznanili s to obliko boja, gre Gregorju Rozmanu, ki nas je nadvse potrpežljivo učil osnov, ne da bi pri tem enkrat samkrat obupal nad nami.

V nadaljevanju smo srečanje popestrili še z nadzorovanim sparringom, pri katerem smo se lahko preizkusili v boju s katerimkoli orožjem, ki smo ga imeli pri roki. Tudi z rokami, če ni bilo drugega. Tako se je po stolpu kmalu začelo razlegati zamolklo topotanje dvobojevalcev brez orožja, pomešano z lesenimi udarci bodala ob bodalo in kovinskim zvenom enoročnih mečev. Najhujša vročina je počasi začela popuščati, zato smo si nekateri kot zadnji obrok pred dejansko večerjo privoščili še trening z dolgimi meči.

Zvečer smo si prijetno utrujeni in polni novih izkušenj privoščili večerjo na žaru, za katero je požrtvovalno poskrbel Roman (hvala mu, dokler bo Dunaj stal). Naše srečanje je nekoliko prehitro prekinilo le grmenje, ki je pričelo naznanjati nevihto, toda na srečo smo se uspeli rešiti v zavetje avtomobilov, še preden bi nam jo lahko zagodla bakrena streha. A ne glede na to smo preživeli čudovit in pester dan v prijetni družbi in lepem okolju, poleg tega pa smo se vrnili domov bogatejši za marsikatero izkušnjo. Zato nadvse upam (in prepričana sem, da ne edina), da bomo naslednje leto spet izpeljali kaj podobnega.