Mečevanje v 21. stoletju

Torba za opremo

2011-10-26T14:42:00.006+02:00

(poslušam Siouxsie and the Banshees: Passenger)

V zadregi, kako potrebno opremo prinesti na trening?

Kolikokrat se mi je pripetilo, da nisem natanko vedel, kako in kam umestiti dele opreme, da jo čim lažje prinesem na trening- sploh kadar nimam potuhe osebnega avtomobila in velikega prtljažnika, kamor lahko vse namečem?

Kaj kmalu po začetku ukvarjanja z evropskimi zgodovinskimi borilnimi veščinami se inventar opreme lahko precej namnoži.

Že samo osnovna oprema -zaščitna maska, rokavice, zaščita komolcev in kolen, zaščita prsi in vadbeni jopič- naredi lep kup.

Nato pa še dvoranska obuvala, vadbena oblačila in na koncu koncev še bidon.

Od interesov je nato odvisno še, s kakšnim vadbenim "rekvizitom" treniramo. Sam, recimo, treniram z dolgim mečem, bodalom, z zgodnjim rapirjem, sabljo in palico.

Odhod na vadbo je lahko pravi logistični podvig, ki ga lahko omilim s tem, da vzamemo res samo najnujnejše (kadar je na urniku dolgi meč, sablje ne jemljem s sabo).

Stvar se spet malce zaplete, ko se odpravljam na na celodnevni ali večdnevni seminar in se želim udeležiti delavnic z različnimi vrstami bojevanja.

Vsak se je skušal znajti po svoje in si pomagati s torbami, ki so narejene za različne dejavnosti (najbolj izstopajo ribiške, sabljaške, lovske in smučarske ter torbe za golf opremo). Nekateri smo si tudi pomagali s posebej narejenimi torbami, ki pa so le delno ustrezale vsem potrebam.

V začetku 2011 se je skupina posameznikov v Academii artis dimicatoriae (AAD) na čelu z Matejem Smrekarjem odločila oblikovati in izdelati torbo, ki bi nudila ustrezno rešitev pri prenašanju in shranjevanju opreme za vadbo evropskih zgodovinskih borilnih veščin.

Skupina je zbrala predloge in jih ubesedila kot:

- varno spraviti vse orožje in opremo; orožje mora biti fiksirano in se v torbi med prenašanjem ali prevozom ne sme premikati,

- torba mora nuditi dovolj zaščite shranjeni vsebini ne glede na vrsto prevoza (še posebej letalskega),

- vzdrževanje torbe mora biti enostavno,

- torbo se lahko enostavno zaklene,

- torba ne zavzame dovolj prostora, ko je vadeči ne potrebuje,

- s pravilno uporabo torba mora zdržati vrsto let,

- cena torbe mora biti sprejemljiva.

Nekaj fotografij torbe (Matej Smrekar)

Osnovno obliko torbe že poznamo s tržišča športne opreme.

Torba meri cca 150 cm v dolžino, kar pomeni, da varno shrani tudi daljši dolgi meč (140cm).

Osnovna ploskev (dno) meri 35x25 cm in nudi dovolj prostora za masko in obutev, nato pa se po dolžini od sredine naprej oža v konico, ki meri cca 15x12cm.

Stranski ploskvi sta ojačani z namenom zaščite pri transportu in da se ne sesedata, kadar je nanju pripeto dodatno orožje.

Prostornina zadošča še za gambezon, in vso potrebno dodatno zaščito.

Torba se odprte po vsej dolžini, kar pripomore k optimiziranem pakiranju. Zapenja se z dodatno ojačano zadrgo, ki se zaklepa s ključavnico/ žabico.

Poleg dveh ročajev ima torba še ojačan trak za nošenje čez hrbet. Ročaja in trak se lahko snamejo in s tem olajšajo transport, kar pride še posebej prav pri letalskem prevozu.

Prva različica prototipa torbe je bil izdelan za pot na srečanje HEMAC 2011 v Dijonu. Opazili smo nekaj možnosti za izboljšave in jih izvedli, nato pa sem s izboljšanim prototipom odšel na FightCamp 2011 (prevoz z avtom) in na Bilbao Armata 2011 (letalski prevoz).

Na Fightcampu sem torbo za potrebe testiranja zaklepal in jo puščal v avtu ter na prostem.

Brez opaznih sprememb so torba in vsebina zdržali težo druge prtljage, prenašanje, malce metanja po tleh, sončno in deževno vreme.

Sicer je nisem puščal na odprtem nalivu, je pa prestala ploho in nekaj škropenja. Prah in umazanijo sem preprosto odstranil z vlažno krpo.

Cena torbe znaša 150€, kar se mi zdi zelo ugodno za tako kombinacijo.

Zdi se mi, da torba zadovolji potrebam HEMAista, varnosti in zaščite glede opreme in orožja pri prenašanju in prevozu; piko na i doda dober sodobni dizajn in kvalitetna izdelava.

Nekaj fotografij torbe (Matej Smrekar)

Z dosedanjimi izkušnjami je torba natanko to, kar potrebujem. Mislim, da gre za izvrstno izpeljan projekt, ki nam je veliko pripomogel h kvalitetnejšem ukvarjanju s HEMA.

Več informacij >>

10. srečanje HEMAC v Dijonu

2011-05-12T16:26:00.000+02:00

Poslušam

Prejšnji konec tedna se je Dijon moral pripraviti na šok.

Ne le, da ulice izginjajo in se pojavljajo zaradi gradnje tramvajskih prog- lepo glavno mesto Burgundije se je znašlo pred pravo invazijo. Mečev, sulic, ščitov in rjovečih množic.

Okoli 300 raziskovalcev, inštruktorjev, vadečih in

podpirajočih zgodovinske evropske borilne veščine je zasedlo univerzitetni kampus za polne štiri dni predavanj, prikazov, delavnic in Čiste Kulskosti.

Fabrice Cognot, učenjak in član HEMAC, je organiziral vsako srečanj HEMAC v Dijonu, vse od leta 2002. Sicer ne povsem sam (čeprav ima mogočne roke), temveč kot del stroja, ki se imenuje De Taille et D'Estoc (ali DTE). DTE je lokalna skupina, ki združuje visoko motivirane, predane in učinkovite posameznike, čigar širokogrudnost in gostoljubnost sta že legendarni.

Od vsega začetka nudi srečanje HEMAC v Dijonu možnost vsem zainteresiranim, da izvejo več o zgodovinskih evropskih borilnih veščinah in njihovem zgodovinskem ter kulturnem ozadju. Možnost, da izmenjajo in delijo znanje ter izkušnje, sodelujejo v turnirjih ali prostih bojih ter spoznajo istomišljenike iz vseh koncev Evrope in dlje.

V štirih dnem smo se lahko udeležili številnih zanimivih, usmerjenih in izvrstnih delavnic. Izbirali smo izmed okoli tridesetih delavnic, ki so pokrivale širok razpon tem. Te so zadevale raznovrstne sloge in orožja iz različnih zgodovinskih obdobij. Tako začetniki kot tudi naprednejši so lahko izpopolnjevali svoje veščine in spoznali številne interpretacije in pristope k vadbi.

Glede na velike raziskovalne in znanstvene zmogljivosti vaditeljev in raziskovalcev v HEMAC, so bila v srečanje vključena tudi predavanja. Slušatelji smo veliko izvedeli o razvoju lige HEMA, varni in učinkoviti vadbi, eksperimentalnih pristopih k bojevanju v oklepu in o pravilih treh francoskih mečevalskih cehov iz 16. stol.

Še več, uživali smo v izjemnih prikazih bojevanja z velikim ščitom 13. stol., srednjeveške veščine jezdenja in bojevanja na konju ter grških olimpijskih športov.

Povezava na program

Na turnirjih smo bili priče dobremu bojevanju. Federschwert turnir je uporabljal zgodovinska frankobelgijska pravila in je bil zelo odmeven. Nakazal je pot, ki jo bodo za svoje izpopolnjevanje morda ubrali sodniki turnirjev.

Nylon turnirja se je udeležilo okoli 60 tekmovalcev, turnir v bojevanju z rapirjem pa je zaradi svojih dinamičnih in privlačnih bojev navdušil številne gledalce.

Pika na i je bilo večerno dogajanje.

Kljub temu, da vseh udeležencev naenkrat ni zmogel gostiti noben bar, gostilna, pub ali restavracija, so se organizatorji zelo potrudili in uredili nekaj znanih lokacij.

Tam so uredili tudi nekaj popusta na pijačo!

Prvi večer sem se s prijatelji od daleč družil v pubu Le Cappuccino, ki nam je zelo znan iz zgodnjih let "Dijona", kot se srečanju reče po domače.

Naslednji večer sem se zabaval na HEMAC glasbenem spektaklu v taverni L'Antre II Mondes, kjer sem užival v izvrstnih pogovorih ob dobrem pivu Mandubienne.

Sobotni večer je bil priča slavnostni večerji. Vsi so se lepo uredili in preživeli nepozabni večer na edini lokaciji v Dijonu, ki nas je lahko vse gostila, Restaurant Universitaire Maret.

Fabrice in DTE so ustvarili čudovito vzdušje, ki pa smo ga vsi prisotni še razvijali visoko pod strop.

Zadnji večer srečanja so mnogi že zapuščali Dijon. Tapravi (veseljaki, ki jim naslednje jutro ni bilo treba voziti) so šli na "manjši koncert sodobne glasbe, ki temelji na metalu in dudah", kot se je nekomu zapisalo.

Vožnja domov je bila priložnost za umirjanje.

Gallyazel, umetnica iz Dijona z dobrim očesom za estetiko, je kasneje objavila strip, ki nas je razveselil. Sploh, ker je zadela pri številnih prisotno občutje Dneva Potem.

Za nekoga, ki se je udeležil prvega "Dijona", je deseta obletnica nič manj kot simbol notranjega ognja. Biti del neverjetnega gibanja, izredne skupnosti in izpolnjujočega življenjskega sloga, ki temelji na izraženih vrednotah, medsebojnem spoštovanju, prijateljstvu in tovarištvu, vztrajnosti in zabavi mi je v resnično in globoko čast ter zadovoljstvo.

La Belle Epoque.

Seminar: Meyerjevo bodalo in dolgi meč

2011-03-29T21:30:00.007+02:00

napisal Roman Vučajnk

English version

Belgijska skupina SwArta me je povabila, naj jih v marcu obiščem in izvedem dvodnevni vikend seminar na temo bodala in dolgega meča po Joachimu Meyerju. Povabilu sem se z veseljem odzval, saj z nekaterimi člani že od prej dobro sodelujem.

Alwin Goethals (vodja skupine SwArta in član HEMAC) me je pričakal na bruseljskem letališču; najprej sva se napotila v Kraljevi muzej oboroženih sil in vojaške zgodovine. Tam sva se srečala še s Karin Verelst (SwArta & HEMAC) in skupaj smo si ogledali zbirko srednjeveškega in novoveškega orožja in oklepov.

Nato smo zavili še v Kraljevi muzej umetnosti in zgodovine (Jubelparkmuseum) na ogled zelo dobre razstave Med rajem in peklom- smrt v srednjem veku. Razstava je bila razdeljena na štiri sklope, ki so z eksponati in razlagami jasno predstavili Vzroke smrti, Skrb za umirajoče in rituale ob smrti, Topografijo smrti in [pot] Od smrti do vstajenja.

Po zelo dobrem kosilu v 't Kapiteintje ob trgu sv. Katarine sva se z Alwinom odpeljala v Antwerpen in še enkrat preverila potek seminarja, ki je bil predviden za soboto in nedeljo.
Naslednje jutro smo v telovadnici osnovne šole v okolici mesta pričeli s seminarjem na temo bodala. Za natančno spoznavanje Meyerjevega pogleda na principe bojevanja smo se posluževali velikega razpona vaj iz boja brez orožja (ringen) ter raznovrstnih telesnih vaj za ogrevanje, raztezanje, moč in dihanje. Sledili smo Meyerjevi publikaciji Grundliche beschreibung... in obravnavano primerjali s srednjeveškim pristopom k bojevanju z bodalom.

Zvečer smo se obilno pogostili v restavraciji De Grootte Ganz v Antwerpnu. večerja je bila idealni čas za dober pogovor in zabavo.

Naslednje jutro smo se v večji telovadnici (in večjo udeležbo) posvetili Meyerjevemu dolgemu meču. Lotili smo se osnov gibanja, principov bojevanja in podrobnosti izvajanja določenih tehnik. Pri tem smo se morali spoznati s kontekstom bojevanja po Meyerju in sicer s pojavom Fechtschule , zelo pogostim dogodkom v številnih mestih, kjer so se dvobojevali posamezniki iz vseh koncev Evrope.
Namen Fechtschule ni bil turnirjevanje, sploh pa ne sodni dvoboj. Šlo je za zvest prikaz veščine bojevanja z raznimi orožji pred očmi javnosti in sodnikov, ki so podeljevali nagrade, pa tudi nazive. To je pomenilo, da so bili določeni borilni pristopi in tehnike prepovedani ali omejeni z ozira varnosti, čeprav je včasih prišlo do hudih poškodb.

Ker je bil tudi drugi dan seminarja od nas zahteval veliko pozornosti, smo dolgi meč tu in tam odložili v prid kakšne tekmovalne igre ali rekreativne vaje.
Z udeleženci seminarja sem zelo zadovoljen- bili so visoko motivirani, odprti za nova znanja in nudili so dobre povratne informacije. Poleg članov skupine SwArta so se seminarja udeležili tudi mečevalci iz ceha sv. Mihaela iz Brugga (ceh je bil ustanovljen leta 1444, člani se pa imenujejo helebardirji) in Nizozemca Reinier van Noort (School voor Historische Schermkunsten& HEMAC) in Peregrijn (Zwaard & Volk / Zwaardkring)

Naslednji dan sem imel veliko čast udeležiti se zgodovinske ekskurzije po mestu Gent z Alwinom. Pripravil jo je Xavier Baecke (SwArta & HEMAC), velik poznavalec mesta in odličen zgodovinar. Poglobljeno sem lahko spoznal zgodovinski razvoj mestu v povezavi z zgodovino Flandrije. Pika na i je bilo čudovito sončno in toplo vreme.

Torek, zadnji dan v družbi prijateljev iz SwArte, smo preživeli v spoznavanju mesta Antwerpen. Tokrat je ekskurzijo vodil Alwin, pri čemer mu je asistiral Xavier. Nismo iskali diamantov, smo si pa ogledali glavne srednjeveške znamenitosti mesta in jih vpeli v širšo sliko flamske zgodovine in kulture.

S popoldanskim vlakom sem se odpeljal v Bruselj, kjer sem še nekaj sončnih dni namenil raziskovanju, ogledovanju in srečanjem s prijatelji.

Fotografije

Poročilo o seminarju na spletni strani skupine SwArta in fotografije
(avtor Alwin Goethals)

Prestižna nagrada za vadbeni meč

2010-11-19T10:20:00.003+01:00

Maarten Kamphuis, nizozemski mečevalec, je za svoj vadbeni meč prejel nizozemsko državno nagrado za inovativnost v športu.

Svoj izum je mednarodni skupnosti, ki se ukvarja z zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami, predstavil na srečanju HEMAC v Dijonu maja 2010.

Rezultate sistematičnih raziskav obstoječih vadbenih mečev (lesenih, plastičnih, penastih itn) je primerjal z lastnostmi jeklenega meča in se odločil svoje delo usmeriti v čimboljši presek realističnega rezila in varnega rezila.

To mu je uspelo z jeklenim rezilom, ki je na svojem šibkem delu po robovih obdano z gumo. Na ta način vadba ohrani svojo hitrost in natančnost, varnost je pa še zmeraj na visoki ravni.

Poleg tega sistem umikanja rezila v ročaj omogoča zelo varne, a hkrati natančne in realistične postopke pri vadbi mečevanja.

Prestižna nagrada bo vsekakor v pomoč pri preboju izdelka na tržišče. To je za našo skupnost zelo dobra novica, saj ne gre le za promocijo naše dejavnosti, marveč imamo na dosegu roke tudi orodje za izboljšanje naše veščine.

Nagrado podeljuje InnoSportNL, ki deluje od 2006. Nastal je na pobudo Nizozemske organizacije za aplikativne znanstvene raziskave (TNO) in Nizozemskega olimpijskega komiteja*Nizozemske športne zveze (NOC*NSF). Gre za državni center športnih inovacij, ki ga financira Ministrstvo za zdravje, socialo in šport.

(vir)

Dolgi meč, bodalo in stroopwafel

2010-11-17T11:58:00.008+01:00

(Rammstein: Frühling in Paris)

Jutranji let v Amsterdam je bil zgolj polovično zaseden, tako sem si privoščil še malce dremanja z nogami dvignjenimi na sosednji sedež.
Kot na domači zofi.

Vreme nam ni bilo naklonjeno, pa smo še dobre pol ure krožili nad Schipholom, vendar dremajočih to niti ni tako zelo motilo.

Na letališču so že čakali Nienke, Arto in Cor- vaditelji skupine Zwaard & Steen, ki me je povabila izpeljati vikend seminar o bojevanju z bodalom in dolgim mečem po Joachimu Meyerju.
Vesela druščina smo se odpravili v Nieuwegein, lučaj južneje od Utrechta. Tam smo se nastanili v Corovi hiši, telovadnica pa je bila oddaljena priročnih 15 min hoje.

Cor Kronenburg je direkten potomec srednjeveških zemljiških gospodov Kronenburg. Strinjali smo se, kako je škoda, da so od njihovega gradu ostali le temelji, sicer bi imeli lahko vse pod isto streho.

Zwaard & Steen je skupina, ki se poleg vadbe zgodovinskih evropskih borilnih veščin ukvarja še z "living history".
"Stanujejo" v 15. stoletju in pokrivajo celo vrsto borilnih različic (boj v oklepu, boj na konjskem hrbtu in bodenje s sulico so se mi zdele najbolj imenitne).

Delujejo tudi v okviru srednjeveškega dela parka Archeon, kamor sva s Corom odšla v petek zvečer. Moral se je namreč udeležiti dnevnega treninga s konji.
Tako sem imel edinstveno priložnost opazovati trening treh konj, ki so jih pripravljali za turnirsko bodenje s sulico.

Po koncu treninga mi je Cor razkazal park -imel sem čast jezditi njegovega geldinga po imenu Weyzuyper, pri čemer so mi srednjeveško sedlo z dolgimi stremeni in dvojne vajeti delali obilo preglavic.

Park Archeon je bil s svojimi pravimi hišami, jezerom, zgodovinsko natančnimi funkcionalnimi poslopji pravo odkritje zame. Takoj sem pričel razmišljati v smeri poletnih družinskih počitnic. :)

V soboto smo spoznavali nekatere principe in koncepte bojevanja z bodalom po Joachimu Meyerju.
Telovadnica je bila prostorna, blazine za metanje nasprotnika pri roki, organizatorji pa so poskrbeli za odlične prigrizke, napitke in sadje.

Tu in tam smo tehnično delo v parih nadomestili s skupinskimi vajami za gibljivost, hitrost, taktiko, telesno koordinacijo in dobro bojno vzdušje.

V nedeljo smo se lotili dolgega meča.
Vsi udeleženci so se pogumno lotili stavov, premikanja, konceptov in taktike, ki je okoli 150 let starejša od virov, po katerih delajo sami.

Ni treba posebej poudariti za kolikšno razliko gre in kakšen napor je učinkovito slediti vajam. Nekateri od udeležencev so imeli izkušnje drugih borilnih veščin in sabljanja, tako smo med odmori lahko primerjali principe in koncepte ter (še enkrat) ugotovili, da naša evropska borilna dediščina sploh ni brezvezna.

Čeprav je navdušenje napolnilo telovadnico, je skupno 16 ur Meyerjevega pristopa označilo zgornjo mejo za izmučene možgane in telesa.

Naslednje jutro me je na železniški postaji počakal Reinier van Noort (School voor Historische Schermkunsten). Skupaj sva se odpeljala v Haarlem, kjer sem se dobri dve uri učil bojevanja z rapirjem 17. stoletja.

Reinier se je izkazal kot natančen, potrpežljiv in razumevajoč učitelj, kar je še spodbodlo moje zanimanje za to značilno evropsko orožje.

Podoživljal sem težave svojih učencev iz prejšnjega dne, saj sem se moral spoprijeti s popolnoma drugačno izvedbo osnovnih principov bojevanja s hladnim orožjem. Popolnoma drugačno glede na tisto, ki jo sam vadim, seveda (dolgi meč po nemški borilni tradiciji).

Vadila sva v velikanski meščanski hiši v središču Haarlema. Gre za tisto vrsto hiše, ki ima ogromne sobane, številne hodnike in nobenega zemljevida.

V njej živi in dela Mishaël Lopes Cardozo, vodja skupine AMEK, ki naju je po treningu peljal na tople stroopwafel, nama razkazal Haarlem in na koncu dneva čudovito pogostil v imenitni jedilnici.

Štirje do vrha napolnjeni, potlačeni in potreseni dnevi v družbi izjemnih ljudi, prijateljev in kolegov so dobili še češnjico na vrh- dremanje na zofi v letalu na jutranji poti domov.

Pridigar 11,4

2010-11-07T22:23:00.004+01:00

(Audioslave: Wide Awake)

Sledil sem Facebook povezavi na enega spletnih časnikov in prebral še en prispevek o sedanjih razmerah v državi in položaju podjetnikov. Avtor si je za iztočnico izbral zanimiv citat iz Pridigarja v Stari zavezi:

"Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje."

Pismouki pravijo, da gre za nasvete za dobro gospodarjenje; človek naj bo vztrajen pri svojem opravilu, naj se ga loteva v celoti in če želi uživati sad svojih rok, naj dela ne opusti zaradi ugotavljanja, katere razmere so ugodnejše in čakanja na boljše čase.
Marsikdaj človek namreč razmer niti ne pozna v celoti niti jih razume.

Verjamem, da gre za dobre poslovne nasvete, se mi je pa utrnila misel, da morebiti veljajo tudi izven okvirja gospodarjenja. Pomislil sem na ukvarjanje z zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami- na spoznavanje, razumevanje, študij in vadbo evropske borilne dediščine.

Pripadam generaciji, ki je že toliko zabredla v to zanimivo eksotično početje, da se na prvo žogo niti ne spomnim vseh podrobnosti naših začetkov. Zbralo se nas je nekaj, ki smo tako ali drugače kazali privrženost srednjemu veku in se skušali na nekonvencionalni način ukvarjati z zgodovinsko zapuščino.

Privlačil nas je re-enactment, vendar ni šlo za tako razvit in dodelan pristop, kot ga lahko pohvalimo danes; mi smo razvlečeni majici rekli tunika, JNA opasaču pa pas za meč. Orožje je bilo rezultat občudovanja vredne domišljije, bojevanje pa mešanica vplivov zabavne industrije.
Virov ni bilo (le slaba fotokopija Talhofferja), interneta prav tako.

Nekaj blaznežev se nas je občasno dobivalo v gaju na Večni poti in se "mečevalo"; našemljeni v karikature vitezov smo postopali po raznih prireditvah in se delali, da je "to res to".

Po približno dveh letih so se pričele stvari obračati na boljše.
Svetovni splet je stopil skozi vrata in nam odprl okno v zbirke različnih podatkov o opremi, orožju, virih in zgodovini. Spoznali smo somišljenike od drugod in pričeli potovati v tujino, sprva na Češko in kasneje še kam.
(Svojega poglavja je vredna pot na prvo srečanje HEMAC v Dijon: 20urno potovanje, šest prestopanj vlakov in stavka italijanskih železničarjev.)

Od tam je pot vodila navzgor. V naslednjih desetih letih smo se v skupino zbrali usmerjeni in zagnani posamezniki, vadimo redno in po programu, venomer se izobražujemo in izpopolnjujemo doma in v tujini, s somišljeniki smo stkali čudovita prijateljstva in vzdržujemo tople tovariške odnose, razne stroke nam pomagajo uspešno krmariti med številnimi interpretacijami in uspelo nam je pričeti proces ločevanja zgodovinskih borilnih veščin od raznih zabavljaških interpretacij in filmskih nesmislov.

Navdušeni smo nad prvim slovenskim prevodom primarnega vira ter nad izgrajevanjem obetavnega sodelovanja z varuhi zgodovinske pisne in materialne dediščine v Sloveniji.

Ne vem, če današnje žetve pri vadbi in študiju zgodovinskih evropskih borilnih veščin že rodijo toliko, da lahko zamesimo okusno pogačo. Prepričan pa sem, da za nekaj kruha že požanjemo- toliko smo napredovali, da začetniki že v dveh letih pridejo na stopnjo, za katero sem sam potreboval desetletje.

Vendar ni šlo vse gladko in brez težav. Skozi leta je vsak izmed nas moral sprejeti spremembe, od katerih je bilo naše početje odvisno.
Sprejeti dejstvo, da vadba mora biti redna. Sprejeti dejstvo, da vsaka palica ni primerna za vadbo meča. Sprejeti dejstvo, da je treba izbrskati primerne vire in se jih naučiti brati, nato prebrano preizkusiti v vadbi, stokrat priznati zmoto in se stoprvič lotiti preizkušanja.
Tisočkrat sprejeti, da smo zašli v slepo ulico ali zmoto ter zajeti sapo in se vrniti na izhodišče. Sprejeti, da z vsakim novim spoznanjem uvidimo, kako malo vemo.
Sprejeti, da je treba v vadbo in študij vložiti ogromno časa, denarja, napora ter da ni nobenega absolutnega zagotovila, da se stvari odvijajo v pravo smer.

Številni niso mogli ali želeli sprejeti vseh teh sprememb. Tako smo se poslavljali od "starih" in sprejemali nove, vsako leto enaka igra. Kljub temu se je oblikovalo jedro in danes lahko z velikim veseljem rečem, da so temelji vsaj približno postavljeni.
Govorim sicer o logističnih in organizacijskih temeljih za učinkovito vadbo, vendar bi prav tako lahko govoril o osebnih temeljih.

Še danes namreč slišim koga praviti, da bi sicer z veseljem treniral, a ni prepričan, saj ne ve, kako bo s faksom, pa če bo kaj denarja, pa morda kaj pride vmes, pa bo ob sredah mogoče kakšna druga obveznost in tako naprej in tako naprej.

Menim, da je to gledanje oblakov. Zdi se mi, da je to oprezanje za vetrom.

Če želiš vaditi, boš vadil. Uredi si urnike, za izpit študiraj mesece prej, ne teden dni prej, najdi si vir financ, ob času treningov ne imej drugih obveznosti in naj pride kaj vmes takrat, ko ne bo vadbe.
Saj veš, v kaj se spuščaš. Danes nisi v takih razmerah, kot so bile pred poldrugim desetletjem.
Danes imaš vse vire in njihove interpretacije na dosegu roke - internet jih je poln, bodisi preslikanih izvirnikov bodisi prevodov in komentarjev.
Vadbena oprema se je razvila v skoraj vrhunsko dovršenost. Vadbeno orožje dobiš celo po pošti na dom!
Delaš z ljudmi, ki vsako leto svoj dopust porabijo na izobraževanja doma in v tujini ter njihove izkušnje ter dognanja dobiš na pladnju.

Vse, kar moraš storiti, je hoditi na treninge in nekaj telesne vadbe vključiti v svoj vsakdan. Za začetek je to povsem dovolj. S tem seješ.

Ne čakaj na popolne razmere, ne bo jih. Vedno se bo treba odrekati času, denarju, lenarjenju in vedno se bo treba redno znojiti, da bo meč ubogal.

Morda se bodo razmere še izboljšale, gotovo se bodo. Pogoji za vadbo se bodo izboljšali, oprema bo dostopnejša, viri bodo v tvojem jeziku in več nas bo.
Vendar ne vemo, kdaj se bo to zgodilo.

Si pripravljen čakati še eno desetletje, da se opogumiš?

O vadbi

2010-11-04T21:08:00.010+01:00

(poslušam: Deus Ibi Est - Mark Lanegan/ Isobel Campbell)

"When you play at weapons, I would have you get thick caps and brasers, and play out your play lustily, for indeed ticks and dalliances are nothing in earnest, for the time of the one and of the other greatly differs; and use as well the blow as the thrust; it is good in itself, and besides exerciseth your breath and strength, and will make you a strong man at the tourney and barriers.
First in any case practise the single sword, and then with the dagger; let no day pass without an hour or two of such exercise: the rest study, or confer diligently, and so shall you come home to my comfort and credit."

Tako je oktobra 1580 Sir Philip Sidney zaključil pismo svojemu mlajšemu bratu Robertu. Dvorjan, pesnik in vojak Sir Philip je bil takrat star 26 let.

V svojem kratkem življenju je prepotoval velik del Evrope, navezal stike z intelektualno elito svojega časa, napisal vrsto umetniških del; na angleškem dvoru je bil dejaven politik in v svojem 32. letu padel v boju proti Špancem.

"Kakor koli že, najprej vadi z mečem, nato pa vključi še bodalo; naj ne mine dan brez takšne vadbe, ki naj traja uro ali dve..."

Ura ali dve vadbe z mečem na dan?
Na kaj smo pomislili vsi, ki smo se bili izjasnili, da se učimo zgodovinskih evropskih borilnih veščin?

Smo z obžalovanjem pomislili na pomanjkanje časa, ki je kronična spremljevalka sodobnega vsakdana?
Ni časa za vadbo.

Smo skomignili z rameni ob dejstvu, da naša majhna sobica ne bi preživela vadbe z mečem, saj je prostorna telovadnica na voljo le dvakrat tedensko?
Ni možnosti za vadbo.

Smo se namrščili ob misli na ostale dejavnosti, ki tudi zahtevajo svoj čas in napor? Sploh, ker imajo zaradi svoje sodobne narave morda prednost pred "obujanjem zgodovinske dediščine"?
Ni potrebe po vadbi.

Lahko da gre za kombinacijo vsega navedenega.

Pa je tak odziv upravičen?
Najprej je treba določiti vlogo zgodovinskih evropskih borilnih veščin v svojem življenju.

Gre za zanimiv dodatek vsakdanu? Morda gre za eksotično sprostitev, celo rekreacijo? Ali celo za nevsakdanje zadovoljevanje potrebe po druženju?

Nikakor ne gre za usposabljanje v bojevanju, saj se je vojskovanje že zdavnaj predrugačilo, sodišča so pozabila na sodne dvoboje, pa tudi vse vrste dvobojevanja in tekmovanja so zamenjale športne discipline.

Roko na srce, ostane nam zelo življenjski element samoobrambe. Ta je ne glede na sodobni razvoj ostala stalna spremljevalka človeške družbe (za ilustracijo nekaj več o nasilju z noži v Združenem kraljestvu).
Verjetno nikomur ne bi škodilo poznati nekaj osnov samoobrambe, sploh glede obnašanja v neprijetnih okoliščinah. A samoobrambe ni nujno iskati zgolj v zgodovinskih veščinah, poleg tega pa je samoobramba omejena na samoohranitveno sposobnost. Njen raison d'etre je potreba po samoohranitvi.

Kakšen smisel za sodobnega posameznika potemtakem zgodovinske borilne veščine sploh še imajo?

Pa si drznem zapustiti znane vode razmišljanja na to temo in napeljati na manj znano misel: sposobnost poškodovati nasprotnika (lažje, huje ali dokončno) z vadbo zgodovinskih borilnih veščin morda sploh nima tako velike zveze, kot ji pripisujemo.

Slišim, da je nekaterim kolegom zastal dih...

Kaj pa, če je vadba zgodovinskih borilnih veščin pravzaprav izvrsten, dovršen in preverjen način psihofizičnega razvoja posameznika?

Stabilen in nezapleten sistem izgradnje osebnih vrednot in prepoznavanje kreposti, ki so nujne za zdravo družbeno etiko, h kateri prispeva vsak živeči posameznik?

(Se še spomnimo: disciplina, vztrajnost, požrtvovalnost, natančnost, redoljubnost; razumskost, srčnost, zmernost, pravičnost?)

Nadzorovano okolje za razvijanje primernega odzivanja v stiku s soljudmi in učenje primernega umeščanja svojih interesov?
(Dodajmo še spoštljivost, pozornost, dobrohotnost, uvidevnost, samostojnost, odločnost, ambicioznost, tekmovalnost, odgovornost)

Način za ohranjanje zdravja in hkrati razvoj telesnih zmogljivosti?
(majhna ilustracija)

Če vadbi pridamo še spoznavanje virov za zgodovinske veščine (brez njih se težko lotevamo vadbe zgodovinske dediščine), dobimo še izjemni intelektualni izziv za sive celice!

Smem torej sedaj namigniti, da ima vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin lahko tudi zelo pozitivni vpliv na vsakdan sodobnega posameznika?

Po tem malce filozofskem obvozu se lahko vrnem na začetno vprašanje o upravičenosti odziva na Sidneyev napotek o vsakodnevni vadbi.

Če prepoznam pozitivni vpliv vadbe zgodovinskih evropskih borilnih veščin name, ali ni torej v mojem interesu, da jo umestim v svoj vsakdan in si tako omogočim čim boljši celostni osebni razvoj?

"Že, že, vendar naj zato zapustimo svoje življenja in odidemo na neko osamljeno goro, kjer bomo vse dneve vadili in se razvijali?"

Ne. Nikakor. Vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin naj izboljšuje življenje, kot smo si ga zastavili. Naj ga podpira. Naj nam oblikuje boljše lastnosti.

Ni pa treba vadbe nujno sprejeti kot smisel bivanja, center obstoja, pot življenja.
Za vadbo z mečem človeku ni treba postati vojščak. Mora pa biti odgovoren posameznik.
Tako kot vsakodnevnemu joggerju ni treba postati maratonec ali kolesarju iti na Tour de France.

"V redu. Če že uspem svojemu vsakdanu iztrgati nekaj časa, kako pa naj vadim, če nimam kje, nimam s kom?"

Če res ni dvorišča, kamor bi posameznik odnesel svojo solo-vadbo; če ni hodnika, ki bi dovoljeval nekaj korakov naprej in nazaj z mečem v roki - kaj porečeš na vadbo brez meča?

Koliko kvadratnih metrov potrebuješ, da narediš nekaj odmerjenih serij sklec, vaj za trebušne ali hrbtne mišice, počepov? Morda celo skačeš čez kolebnico?
Ali telesna vaja ni vadba veščine bojevanja?

Giacomo di Grassi zelo jasno izrazi svoje mnenje:

"... cilj in namen te Veščine pa ni premišljevanje, temveč delovanje. Zato mora biti vsak, ki želi dokazati svojo prekanjenost v Veščini, ne le sposoben presoje, temveč tudi močan in sposoben udejanjiti vse, kar po svoji presoji razume. Tega pa ne more doseči brez telesne moči in delovanja. Telo bo popolnoma podleglo sramoti in nevarnosti, če ostane šibko, počasno, brez moči vzdržati težo udarca ali če ne zmore izkoristiti priložnosti za napad. Krivda za to ne izhaja iz Veščine, ampak iz napačno uporabljenega načina delovanja.

Naj se zato vsak, ki se želi ukvarjati z Veščino, trudi pridobiti telesno moč in gibljivost. Pri tem naj se zaveda, da presoja brez te gibljivosti in moči zaleže malo ali nič, zlahka pa vodi v poškodbo in škodo. Zakaj tisti, ki jih lastna presoja slepi in se nanjo zanašajo, ker vedo kako in kaj morajo storiti, mnogokrat pokažejo pobudo in zavzetost, ki je pa nikoli ne udejanjijo."
(Giacomo DiGrassi, His True Art of Defense, uvod)

Kaj pa ugotavljanje primernosti lastnih sposobnosti?
Mar ni YouTube poln kvalitetnih posnetkov, ki pomagajo ugotoviti "za kaj pri tej stvari sploh gre"? Ali niso na voljo številni posnetki, ki so jih za izmenjavo izkušenj pripravili kolegi po svetu?
Ali nima pri vsej stvari svojega mesta tudi razvijanje veščine razlikovanja dobrega pristopa (interpretacije, izvedbe) od slabega?

Kaj pa seznanjanje z viri, ki so osnova za vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin?
Osnovno poimenovanje je že nekaj, kaj pa napotki avtorjev, njihove ugotovitve, njihova opozorila?
Mar jih ni sedaj na ducate dostopnih po spletu, bodisi kot digitalizirane kopije izvirnikov bodisi kot prevodi?

Koliko prostora pa potrebuješ za branje in razmišljanje?

S temi iztočnicami se končno lahko vprašam, če je res tako težko študij in (ali) vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin vpeljati v svoj vsakdan?

Menim, da ni pretežko. Zahteva pa to doslednost in samonadzor, pri čemer si lahko tovariško nudimo oporo in povratne informacije.

"Kot pa je znano mnogim, človek ne potrebuje le dobre zaščite in orožja, kot so oklep, verižnina, meč, helebarda, kopje in podobno. Nujno je tudi z vsakodnevno vadbo naučiti se jih dobro in vešče uporabljati - v lastno prednost in nasprotnikovo škodo ter hibo."
(Joachim Meyer, Gruendliche Beschreibung der Freyen, Ritterlichen und Adelichen Kunst des Fechtens, posvetilo)

V Encuentro Vizcaino de Esgrima Antigua

2010-10-13T16:47:00.003+02:00

Španska organizacija AVIEA (Asociación Vizcaína de Esgrima Antigua) s sedežem v Bilbau vsako leto organizira srečanje navdušencev nad zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami; letos že petič.

Že na začetku velja omeniti, da španske skupine svoje delovanje večinoma temeljijo na čudoviti iberski dediščini espade ropera in sistemu la verdadera destreza.
Kljub temu je že večje število skupin lepo sprejelo tudi nemško borilno dediščino v obliki Kunst des fechtens, ki jo intenzivno vključujejo v svoje vadbene programe.

Letošnje srečanje so organizatorji zastavili kot dvodnevni dogodek in v ta namen najeli zelo dobro opremljeno športno dvorano. Sledili so trendu tovrstnih dogodkov in del dvorane ogradili ter namenili izključno sparringu in borbam, česar so se mnogi radi poslužili.

Uradno se je srečanje pričelo v soboto dopoldan, čeprav smo se že v petek popoldan lahko srečevali v športnem kompleksu in malce že potrenirali. Srečanja so se udeležili številni člani španskih skupin; večinoma so se pripeljali s severne Španije (od Galicije do La Rioje).

Po ogrevanju, ki je nudilo mnogo dobrih informacij o vajah za ogrevanje pred vadbo in telesni razvoj, smo pričeli s prvim sklopom.
Marcus Koeblin in Sven Baumgarten iz nemške skupine Gladiatores sta udeležence seznanila z vajami za učenje veščine bojevanja z dolgim mečem. Skozi vaje v parih sta predstavila vse glavne principe in koncepte dolgega meča, hkrati pa opozarjala na čeri nepazljive vadbe in načine, kako jih prepoznati in se jim izogniti.
V uri in pol trajajoči delavnici sta pokrila osnove bojevanja z dolgim mečem po Liechtenauerjevi tradiciji.

Sledili sta ura in pol učenja bojevanja z bodalom, kot ga je v knjigi Gründliche Beschreibung der Freyen, Ritterlichen und Adelichen Kunst des Fechtens predstavil strasburški svobodni mečevalec Joachim Meyer (pozno 16. stol.).
Delavnico sem vodil Roman Vučajnk, zelo počaščen s prijaznim vabilom španskih kolegov. Delavnica je temeljila na spoznavanju Meyerjevih posebnih pogledov na bojevanje v najpoznejšem obdobju Kunst des fechtens, hkrati pa sem udeležence seznanjal s principi bojevanja z bodalom.

Delavnici z osnovami je sledila še delavnica z naprednejšimi tehnikami in poudarkom na taktiki bojevanja. Obdelali smo dober del Meyerjevega poglavja o bodalu ter se pri tem dobro zabavali.
Sledila je še nadaljevalna delavnica dolgega meča, ki sta jo vodila Sven in Marcus in postopke temeljila na že poprej obdelani snovi.

Nedeljsko dopoldne je bilo namenjeno bojem in sparringu, vendar sem zaradi interesa organiziral še dodatno delavnico boja brez orožja (ringen). Poleg tega je bilo veliko priložnosti za spoznavanje destreze in dobrih pogovorov.

Organizatorji so uspeli izvesti dodelano srečanje, pri čemer so mislili na vse logistične in administrativne potrebe. Za gostujoče vaditelje je bilo čudovito poskrbljeno - od prihoda do odhoda so za nas prijateljsko skrbeli, nam razkazali Bilbao (sončno vreme s približno 28. stopinjami je bil krasen dodatek), nas gurmansko razvajali in nas peljali "žurat po ibersko".
Encuentros so gotovo dogodki, ki se jih velja udeleževati še v prihodnje!

Nekaj utrinkov s srečanja

Dreynevent 2011

2010-10-04T18:40:00.005+02:00

Navdušenci nad zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami - pozor!

Na Dunaju se vsako leto srečajo posamezniki in skupine, ki se ukvarjajo z evropsko borilno dediščino. V tri dni trajajočem sklopu se zvrstijo številne delavnice, predavanja, predstavitve in debate, ki jih izvajajo priznani vaditelji.

Več o programu

Organizirana sta tudi turnir v bojevanju z dolgim mečem in v bojevanju z rapirjem.

Dogodek že vrsto let organizirajo člani skupine Dreynschlag, zelo prijazni in sposobni kolegi z Dunaja, ki se že od samega začetka zavzemajo za čimboljše sodelovanje med skupinami v evropskem prostoru.

Program se odvija v čudovitem poslopju v sklopu TGM (Technologisches Gewerbemuseum) s štirimi telovadnicami; ena je ves čas rezervirana za sparring, testiranja in primerjave.
Dreynevent odlikuje zelo dobra ponudba hrane in pijače; kosila postrežejo kar v poslopju samem, pri čemer organizatorji skrbijo tudi za vegetarijance. Ves čas srečanja so na voljo tudi sadje, kava in voda.

Organizatorji so poskrbeli, da udeleženci prenočujejo v dobrem Youth Hostlu, ki je od lokacije srečanja oddaljen pičlih 15 minut sprehoda. Youth Hostel ima tudi lastno parkirišče, ki je za goste brezplačno, sicer pa lahko udeleženci srečanja avto brezplačno pustijo tudi na zavarovanem parkirišču TGM (Technologisches Gewerbemuseum). Ni treba posebej poudarjati, kako je ta privilegij razveselil vse, ki smo se na Dunaj pripeljali s svojimi avtomobili.

Družabna plat srečanja je edinstvena. Člani Dreynschlag tradicionalno organizirajo brezplačni vstop v Hofjagd- und Rüstkammer, tokrat bo ta priložnost na voljo ves konec tedna.
Vsak večer se udeleženci zberejo na večerji, vsakič na drugi lokaciji, kjer uživajo v izbranih jedeh in kramljajo ob dobri pijači.

Udeležbo svetujemo vsem, ki ste navdušeni nad zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami. Cena udeležbe je zelo ugodna, močno dejstvo v prid udeležbi pa je bližina Dunaja.

Prijavnica in informacije

Nekaj utrinkov z lanskoletnega srečanja

Dijon 2010 - Retrospective

2010-08-09T20:11:00.002+02:00

Poletno srečanje na konjiškem gradu

2010-08-05T23:31:00.010+02:00

O srečanju »kolegov po orožju« se je šušljalo že čez leto, a na srečo ni ostalo le pri govoricah. 17. julija smo se mečevalci iz različnih koncev Slovenije, pa tudi iz Zagreba, zbrali v najprimernejšem okolju za vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin – na gradu, tokrat nad Slovenskimi Konjicami. Srečanje je organiziral Roman Vučajnk, in sicer z namenom, da bi si izmenjali izkušnje, se preizkusili v različnih, tudi manj znanih borilnih veščinah in navsezadnje – da bi preživeli lep dan v prijetni družbi.

Sama menim, da nam je vse to tudi uspelo. Naše zagnanosti nista uspeli zlomiti ne vročina, ki je bila čez dan res peklenska, ne grožnja z nevihto, pred katero naj v grajskem stolpu pod bakreno streho ne bi bili preveč na varnem. Najzgodnejši prišleki so se imeli že dopoldne priložnost seznaniti z veščino, ki je večini izmed nas (za enkrat) še precej neznana – bojem z mečem in ščitkom, ostali pa smo se jim pridružili nekoliko kasneje. Nastanili smo se v obnovljenem gotskem stolpu konjiškega gradu, ki nam je nudil zavetje med najbolj vročimi urami dneva. Prostore nam je prijazno odstopilo kulturno društvo Vitezi grofa Tattenbacha.

Za razliko od običajnih treningov in delavnic naše sobotno srečanje ni potekalo po vnaprej določenem programu, ampak spontano glede na želje udeležencev, kar je še pripomoglo k sproščenemu ozračju. Tako se nas je kmalu nabralo lepo število radovednežev, ki nas je zanimalo, če si je mogoče z ringenom prav tako učinkovito pomagati pri 35ºC kot na udobnih tatamijih v telovadnici. Neuradno delavnico je vodil Gregor Medvešek, interpretirali pa smo tehnike nemškega mojstra Auerswalda. Po njegovem odhodu smo se preizkusili še v tehnikah z bodalom po Joachimu Meyerju, ki smo jih ravno pretekli teden spoznali na tečaju KuNsT. Z Romanovo pomočjo smo nekatere izmed njih ponovili in si jih tako vtisnili še globlje v mentalni in telesni spomin.

Vročina nas je nazadnje le pripravila do tega, da smo se izpod svobodnega sonca umaknili v zavetje grajskega stolpa, v katerem so bile temperature znatno prijaznejše. Tam smo se mnogi prvič seznanili z veščino, ki je kljub svoji precejšnji nepoznanosti pogosto zastopana v virih. Gre za boj z mečem in ščitkom - s poudarkom na pomanjševalnici, saj se v nasprotju z velikimi ščiti, namenjenimi varovanju telesa pred nasprotnikovimi udarci, ta mali okrogli ščitek uporablja v tesni povezavi z mečem, skoraj bi lahko rekli kot uporaben dodatek meča. Zahvala za to, da smo se seznanili s to obliko boja, gre Gregorju Rozmanu, ki nas je nadvse potrpežljivo učil osnov, ne da bi pri tem enkrat samkrat obupal nad nami.

V nadaljevanju smo srečanje popestrili še z nadzorovanim sparringom, pri katerem smo se lahko preizkusili v boju s katerimkoli orožjem, ki smo ga imeli pri roki. Tudi z rokami, če ni bilo drugega. Tako se je po stolpu kmalu začelo razlegati zamolklo topotanje dvobojevalcev brez orožja, pomešano z lesenimi udarci bodala ob bodalo in kovinskim zvenom enoročnih mečev. Najhujša vročina je počasi začela popuščati, zato smo si nekateri kot zadnji obrok pred dejansko večerjo privoščili še trening z dolgimi meči.

Zvečer smo si prijetno utrujeni in polni novih izkušenj privoščili večerjo na žaru, za katero je požrtvovalno poskrbel Roman (hvala mu, dokler bo Dunaj stal). Naše srečanje je nekoliko prehitro prekinilo le grmenje, ki je pričelo naznanjati nevihto, toda na srečo smo se uspeli rešiti v zavetje avtomobilov, še preden bi nam jo lahko zagodla bakrena streha. A ne glede na to smo preživeli čudovit in pester dan v prijetni družbi in lepem okolju, poleg tega pa smo se vrnili domov bogatejši za marsikatero izkušnjo. Zato nadvse upam (in prepričana sem, da ne edina), da bomo naslednje leto spet izpeljali kaj podobnega.

Tečaj bojevanja brez orožja, z bodalom in dolgim mečem

2010-08-05T12:24:00.004+02:00

V mesecu juliju smo v Academii artis dimicatoriae izpeljali prvi tečaj zgodovinskih evropskih borilnih veščin. Tokrat so tečaj sestavljali trije sklopi: ringen - bojevanje brez orožja, bojevanje z bodalom in bojevanje z dolgim mečem.

Vsak sklop je trajal dvakrat po dve uri, udeleženci so si lahko sami izbrali, katerega sklopa se bodo udeležili.

Poleg samih tehnik smo skušali predstaviti osnovne značilnosti nemške tradicije bojevanja - Kunst des fechtens.
Vse značilnosti smo utemeljevali na primarnih pisanih virih in citirali iz znanih rokopisov, kot so von Baumanov rokopis (Codex von Wallerstein), MS3227a ("Doebringerjev" rokopis), von Danzigov rokopis, Talhofferjeva zapuščina in dela Joachima Meyerja.

Prvi sklop je zajemal iz bogate dediščine bojevanja brez orožja (ringen), osredotočili smo se na gibanje in temeljne tehnike.
Ruvanje, grabljenje, zvijanje, zaklepanje in premet- nekaj osnovnih konceptov ringena, iz katerih smo izpeljevali tehnike in gibanje. Nekateri udeleženci so na podlagi izkušenj iz drugih borilnih veščin prepoznavali skupne točke in jih vadili v kontekstu Kunst des fechtens.

Poudarili smo razliko med "prijateljskim" bojem, torej bojem za vadbo, ter bojem na smrt, kjer pride do uporabe takoimenovanih Mordstuecke (smrtnih prijemov). Predstavili in vadili smo tudi nekaj elementov samoobrambe.

>>Galerija

Ob sami vadbi smo predstavili tudi nekaj napotkov za varno vadbo doma in v telovadnici. Za nas v Academii artis dimicatoriae je namreč zelo pomembno, da skušamo vsako borilno veščino vaditi čimbolj pravilno, vendar znotraj okvirja varnosti, sploh kadar gre za sparring.

Pri drugem sklopu so udeleženci spoznavali boj z bodalom, predvsem iz von Baumanovega rokopisa in zapuščine Joachima Meyerja. Za tiste, ki so osnove gibanja in delovanja na nasprotnikovo telo spoznali v sklopu ringena, je bilo zelo lahko v sistem vključiti še bodalo.
Najprej smo se osredotočili na različni vlogi roke z bodalom in "prazne" roke ter na raznovrstne možnosti napada in obrambe. Nato smo spoznavali osnovne tehnike ter izpostavljali določene posebnosti, še posebej v primerih, ko je razlika v telesni višini nasprotnikov velika.

V tem sklopu smo skušali nadgrajevati pretok tehnik, se pravi prilagajati tehnike okoliščinam in prevzemati pobudo v boju. Predstavili smo tudi nekaj pogledov na samoobrambo.
Na koncu sklopa smo z dodatno zaščito izvedli še lahkotni sparring, kjer so udeleženci preizkusili tehnike in gibanje pri boju z bodalom.

>>Galerija

V zadnjem sklopu tečaja KuNsT - trio evropskega bojevanja smo se posvetili najznamenitejši veščini nemške borilne tradicije - bojevanju z dolgim mečem.

Meč še danes zavzema pomembno mesto v družbeni zavesti, upodabljamo ga kot simbol pravičnosti, vojaške moči in vladanja. Dolgi meč je zaradi svojih fizikalnih danosti nadvse mogočno in vsestrano hladno orožje, o čemer nam pričajo številne evropske borilne tradicije.

Osredotočili smo se na bojevanje z dolgim mečem brez oklepa, pri čemer smo skušali spoznati okoliščine in možnosti takega boja.
Udeleženci so spoznali osnovne preže, prehajanje med njimi, temeljne napadalne in obrambne elemente ter koncepte razdalje, proporcev in časa. Večinoma smo ostali v strugi Liechtenauerjeve tradicije, čeprav smo tu in tam omenili še kakšno izjemo.

>>Galerija

Odzivi na tečaj so bili pozitivni, kar nam je v Academii artis dimicatoriae v veliko veselje. Ugotavljamo, da se zavest o zgodovinskih evropskih borilnih veščinah kot delu naše zgodovine širi med slovenskimi skupinami, ki se želijo povezovati med sabo.
Vse to nam omogoča, da še z večjo zagnanostjo delamo naprej.

Prevod in komentar borilnega priročnika Sigmunda Ringecka

2010-07-19T21:45:00.006+02:00

Študij in vadba zgodovinskih evropskih borilnih veščin v Sloveniji sta z julijem 2010 stopila na novo raven.

Pri založbi Viharnik je namreč izšel slovenski prevod s komentarjem enega najznamenitejših pisanih virov za nemško borilno tradicijo - fechtbuch Sigmunda Ringecka (Mscr. Dresd. C. 487, danes v Saški deželni knjižnici v Dresdnu).

Polni naslov se glasi: Mojstra Sigmunda Ringecka razlaga verzov mojstra Ioannesa Lichtenawerja - dvobojevalski priročnik iz XV. stoletja.

Fechtbuch je prevedel in komentiral Igor Sancin, ki je to prelomno publikacijo pripravljal pet let.

Zakaj prelomno? Ne gre le za prevod, ki je uradno odprl novo nišo slovenske terminologije za področje zgodovinskih borilnih veščin, temveč za prečiščeno in interpretirano besedilo, ki služi kot priročnik vsem sodobnim vadečim v Sloveniji.

S tem prevodom smo v Sloveniji prvič dobili dejanski učni pripomoček, s katerim lahko vadeči ne le izboljšamo svoje razumevanje in interpretiranje nemške borilne šole, temveč si z njim lahko celo pomagamo oblikovati kurikulum vadbe.

V tem času je nemška borilna šola v smislu organizirane vadbe in interdisciplinarnega raziskovanja pri nas najbolj zastopana borilna tradicija iz bogatega nabora evropske borilne dediščine. Zato je navdušenje nad to veliko pridobitvijo toliko večje.

Igor Sancin je hkrati prevajalec in mečevalec (fechter), zaradi česa njegov prevod zagotavlja kredibilni vpogled v nemško borilno šolo in izhodišče za študij ter vadbo.
S preučevanjem in vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin se ukvarja že petnajst let in je soustanovitelj in predsednik Društva za gojenje evropskih zgodovinskih borilnih veščin "Schola pugnatoria Celeiana - Celjska borilna šola".

V poučnem uvodu predstavi svoj pogled na evropsko borilno dediščino in poda razloge, zakaj naj bi se sodobni posameznik ukvarjal s to navidez preživeto in neuporabno veščino.
Nato pregledno in jedrnato predstavi nemško borilno in žanr fechtbuch ter vse osnovne pojme te borilne tradicije, kar je brez dvome v ključno pomoč vsem, ki se s tovrstno dediščino želijo pobliže spoznati.

Veliko truda nameni poudarjanju, da srednjeveška borilna tradicija nikakor ne temelji na izrabi gole brutalne sile, temveč gre za dovršen sistem bojevanja, ki celo posega na raven svetonazora.
Avtor jasno tudi razloži, da pri tem viru ne gre za bojne postopke, ki so bili v uporabi na bojnem polju, marveč za visoko šolo veščine dvobojevanja.

Pozornost nameni tudi procesu prevajanja, kjer opozori na težavnost oblikovanja dokončne slovenske terminologije in predstavi svoj pristop.

Izdaja obsega 288 strani in je v priročnem formatu (oblikoval Martin Fujan), zaradi česa jo lahko uporabimo kot takojšnjo referenco pri vadbi.
Knjiga sledi rokopisu in opisuje boj z dolgim mečem, nato boj z mečem in ščitkom, čemur sledi ruvanje in boj v oklepu peš ter na konju.

Postopke bojevanja spremljajo in pojasnjujejo nazorne fotografije (posnel Marko Meštrov), ki po postavitvi in opremi zvesto posnemajo ilustracije v ohranjenih srednjeveških borilnih priročnikih.

Vse postopke prikazuje avtor, asistirala sta mu člana Celjske borilne šole Gorazd Žagar (dolgi meč in boj v oklepu) in Gregor Medvešek (meč in ščitek in ruvanje), oba napredna raziskovalca nemške borilne tradicije, ki uživata velik ugled med slovenskimi interpreti evropske borilne dediščine.
Pri boju na konju je avtorju asistiral Andrej Žnidaršič iz Zavoda moj Aron.

Na tem mestu izražam upanje, da bomo slovenski raziskovalci in obujevalci zgodovinskih evropskih borilnih veščin Sancinov prevod sprejeli z vso potrebno pozornostjo in uspeli izrabiti njegove zmogljivosti pri poglabljanju stika z evropsko borilno dediščino.

>>Svoj izvod naročite tukaj

"Če obstaja ohranitveni nagon, katerega cilj je ohranitev posameznika in s tem ohranitev vrste, obstaja tudi - morda v današnjem času globalizacijskih hotenj malce manj izražen - nagon, katerega cilj je ohranitev posameznih členov, ki vrsto s svojo različnostjo bogatijo, v tem primeru posameznih kultur, ki tvorijo človeško družbo v vsej njeni raznolikosti.
Zato posamezni narodi ali skupine narodov gojijo in ohranjajo svojo tradicijo in svojo kulturo. Evropske zgodovinske borilne veščine pa so del naše tradicije in kulture in tudi zato jih moramo preučevati, se ukvarjati z njimi, celo na novo odkrivati in obujati od mrtvih, če je to potrebno."
(Igor Sancin)

Kako prikazati evropske zgodovinske borilne veščine?

2010-06-25T18:26:00.002+02:00

Velik del skupnosti, ki se ukvarja s študijem in vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin, ob svojem delu išče odgovor na pomembno vprašanje- kako sodobno javnost seznaniti z zgodovinsko borilno zapuščino v njeni pravilni obliki in vsebini.

Slabi dve desetletji se v naših krajih razvija pojav t.i. srednjeveških dogodkov- sejmov, turnirjev, prikazov in spremnih dejavnosti. Skoraj neizogiben del teh dogodkov je zgodovinsko orožje in bojna oprema ter večinoma tudi prikaz bojevanja. Slednji imajo močan vpliv na to, kako si slovenska javnost predstavlja evropsko borilno zapuščino.

Nikakor se ne želim zapičiti v omenjene dogodke ali izdelke industrije zabave (filme, računalniške igre, v neki meri tudi igranje fantazijskih vlog) – v njihovem kontekstu je bojevanje postavljeno v vlogo spremne dejavnosti, ki podpira glavno zgodbo.
Pri tem mora izvajalec narediti vtis na občinstvo iz 21. stoletja, zato je prisiljen upoštevati drugačne okoliščine, ne le zgodovinsko pravilnost- upoštevati mora željo po zabavi, spektaklu in drami.
Poleg tega so tovrstni dogodki in izdelki skoraj edino, kar je širši javnosti znanega o zgodovinskih evropskih borilnih veščinah.

Namen pričujočega razmišljanja prav tako ni izpostavljati zgodovinske borilne veščine kot najpomembnejši del interakcije z občinstvom. Kljub temu, da je bilo bojevanje v zgodovinskih obdobij veliko bolj vpeto v družbeni vsakdan, še vedno ne moremo trditi, da je tvorilo središče družbenega dogajanja in miselnosti.
V Sloveniji že obstajajo skupine, ki zelo kvalitetno in učinkovito prikazujejo življenje srednjeveške družbe, pri čemer bojevanja ne postavljajo v ospredje.
Pa vendar zaradi svoje dinamične narave in edinstvene privlačnosti prikazi bojevanja vedno pritegnejo velik del občinstva, ki si poleg razvedrila želi tudi izvedeti nekaj več o zanimivih obdobjih evropske zgodovine.

Samih razlogov za prikaz avtohtone evropske dediščine je več in izhajajo iz različnih potreb- oživljanje lokalne pripovedne tradicije, prikazovanje zgodovinskih obdobij in dogodkov, izpostavljanje zgodovinske in arheološke zapuščine, vadba borilne veščine ali promoviranje turistične ponudbe.
Ne glede na razlog pa morajo vsi prikazi ostati točni in učinkoviti.
Med vadečimi in interpreti zgodovinskih evropskih borilnih veščin je že dalj časa prisotna težnja k bolj neposrednemu in izraženemu načinu; do nekaterih dobrih ugotovitev so ti posamezniki že prišli in se jih trudijo udejanjajo.

Ugotovili so, da je najprej treba pristopiti k zgodovinskemu ozadju in pri tem na kompromis pristajati le takrat, ko je to res potrebno. Ena od takih okoliščin kompromisa je vsekakor jezik-slovensko občinstvo lahko nagovorimo le v sodobni slovenščini, če mu želimo svoje sporočilo natanko prenesti.
Druga okoliščina, morda še pomembnejša, je nespregledljiva varnost za vse udeležene in prisotne. Borilne veščine so nastale iz jasnih in neposrednih vzgibov, ki pa jih danes nikakor ne smemo udejanjati- vsi udeleženi se morajo vrniti domov živi in zdravi.

Kje pa kompromisa ne bi smeli sklepati?
Vsekakor ne pri izbiri zgodovinskega obdobja. Ni namreč vseeno, če prikazujemo boj z dolgim mečem brez oklepa po viru iz 15 stol., vendar pri tem uporabljamo replike mečev iz 13. stol., udeleženci bojev pa s svojimi oblačili predstavljajo Vikinge, križarje, landsknechte in novoveške meščane.

Pri tem ne gre samo za upravičeno zgodovinsko točnost prikaza, gre tudi za smiselnost borilne veščine. Če prikazujemo že omenjeni boj z dolgim mečem brez oklepa, potem bo prisotnost vsakršnega oklepa ali čelade neskladna s tehniko bojevanja. Zakaj bi občinstvu prodajali pomembnost sekanja v glavo, če ima bojevnik na glavi čelado?

Iz istega razloga je sicer zelo privlačen boj v oklepu okrnjen, če v boju uporabljamo tehnike boja brez oklepa. Občinstvo bo zelo dobro razumelo pomen oklepa in cenilo visoko razvito tehnologijo izdelave kovinske zaščite za telo, če bo videlo bojevanje, v katerem nasprotnika iščeta luknje v pregibih oklepa, skušata drug drugega rušiti na tla in ne zapravljata priložnosti z nenehnim udarjanjem v dobro zaščiteno telo ali glavo.

Nekdo iz vrst nastopajočih je nekoč pripomnil, da je nesmiselno bojevanje tako, kot bi s stolom skušali prikazati bočno parkiranje družinskega "enoprostorca". Občinstvo bi osnovni namen razumelo, nikakor pa ne načina razmišljanja izza določenih postopkov ali njihovo smiselnost oziroma tehnologije orožja in opreme. Ne pozabimo, boja na življenje ali smrt pač ne moremo prikazati, kjer bi postopki in tehnike svojo učinkovitost dokazali na nedvomno napačni način.

Logično, da se bo človek v oklepu bojeval drugače kot meščan v srajci in hlačah, da bo imel Viking različno orožje od pet stoletij kasnejšega landsknechta in da so se zaradi svojevrstne opreme in oblačil ljudje v 13. stol. bojevali drugače kot v tisti šestnajstem.
Vse to pa je treba tudi natančno ponazoriti.

Kaj pa kompromis pri namenu bojevanja?
To je naslednji korak, pri katerem je treba previdno izbirati. Razlogi za boj namreč niso bili vedno isti. Poznamo bojevanje na bojnem polju, turnirsko bojevanje, sodni dvoboj, bojne igre, dvobojevanje »zaradi časti«, ulični boj in športno bojevanje.

Vsak način bojevanja je imel svoja pravila in svoj namen. Težko, da bi na bojnem polju človek kdaj uporabljal veščino bojevanja z rapirjem in plaščem, kot je tudi manj verjetno, da si bo posameznik v temni ozki uličici za obrambo pred roparji izbral veliki dvoročni meč. Pri sodnem dvoboju so sodniki in priče pazili, da boj ni zapustil ograjenega prostora, turnirsko bojevanje pa praviloma ni dovoljevalo ostrega orožja in smrtonosnih vbodov.
Namen športnega bojevanja ni bil s pohabljanjem ali ubijanjem onemogočiti nasprotnika, temveč ga s prilagojenim orožjem premagati v določenem številu udarcev ali poraziti v moči, vzdržljivosti in izvajanju tehnike (pri čemer so obstajali natančni seznami prepovedanih elementov).

Torej smo pri prikazu zgodovinskega bojevanja odgovorni za pravilno izvedbo izbranega načina bojevanja. Pri prikazu turnirja torej ne smemo uporabljati tehnik z vbodi v obraz, pri prikazu »uličnega boja« ne moremo uporabiti polnega oklepa, pri sodnem boju potrebujemo sodnika, priče, tožbo in ograjeni prostor (ali vsaj začrtanega) ter podobno.
Ohranjeni viri pri podajanju potrebnih podatkov niso skopi, zato sploh nimamo izgovora za malomarnost.

Kako pa bojevanje razložiti občinstvu 21. stoletja, ki živi v drugačnih družbenih okoliščinah in svojih konfliktov ne rešuje več s fizičnim nasiljem oziroma so ti načini odrinjeni čez rob dopustnega in dovoljenega obnašanja?

Vsak prikaz nujno potrebuje razlago; ta je lahko napisana, izgovorjena ali prikazana, kar zares izurjene skupine nastopajočih dobro obvladajo. Občinstvo mora vedeti, za kaj pri prikazu gre, sicer izgubi zanimanje zanj. Takrat tudi zelo dobri prikazi zgodovinske borilne dediščine izzvenijo v prazno.

Razlaga je zelo dobrodošla pri elementih borilnih veščin, ki so večinoma najučinkovitejši. Ti so namreč tudi najmanj opazni. Tako ni napak kakšen postopek tudi ponoviti ter ga pojasniti. Če bo občinstvo vedelo, da določeni postopki nasprotnika ne le ustavljajo, temveč tudi napadajo, bodo lažje razumeli prikaz, ko se močan napadalec hipoma in na videz brez razloga spremeni v kup nesreče.
Bojevanje še vedno lahko služi le kot podporni element prireditve ali dogodka; tudi če prikaz zavijemo v privlačno zgodbo z obilo drame, lahko na koncu izpostavimo določene elemente.

Hkrati lahko mirne vesti občinstvu razložimo, da celodnevnih bojev ni bilo videti onkraj literarne zapuščine, da bojevanje ni bilo omejeno zgolj na viteze in plemstvo, da je bilo bojevanje brez orožja zelo pomemben del samoobrambe kljub temu, da je imel vsak svoje bodalo za pasom in da bojevanje ni bilo omejeno na brutalno fizično silo, temveč je šlo za zaključeni sistem, ki je temeljil na anatomiji, biomehaniki in psihologiji.
Slednje je morda tudi najpomembnejše sporočilo, ki ga danes prenašamo občinstvu prikazov zgodovinskega bojevanja.

Občinstva nikakor ne smemo podcenjevati, čeprav svoje predstave o zgodovinskem evropskem bojevanju v večjem delu temelji na izdelkih industrije zabave. Kaj hitro lahko namreč razloči borilni smisel od nesmisla. Zato je pomembno, da izvajalci stremimo k čim boljšemu poznavanju zgodovinskih evropskih borilnih veščin in njihovega zgodovinskega konteksta ter k zadovoljivi psihofizični pripravljenosti.

Na ta način bomo učinkovito prispevali k boljšem razumevanju skupne evropske borilne dediščine in razumevanju nekaterih dogodkov ali procesov, občinstvo pa bo deležno vse zabave, ki jo ponuja potovanje v pretekli čas.

Čemu vaditi ringen?

2010-06-23T17:24:00.006+02:00

Študij in vadba nemške šole bojevanja (Kunst des fechtens) sta se v naših krajih razvejala v obravnavanje večjega števila veščin. Najbolj je še vedno zastopana veščina bojevanja z dolgim mečem, sledijo ji veščine bojevanja z bodalom, mečem in ščitkom, bojevanje v oklepu, bojevanje z orožjem na drogu in ringen.
Kljub temu, da nemška tradicija bojevanja sega vse do 17. stol., je večji del njenega razvoja in obstoja vezan na srednji vek, zato jo mnogokrat preveč poenostavljeno poimenujemo kot nemško srednjeveško bojevanje.

Srednjeveškega izraza ringen zaradi pomanjkanja ustreznega izraza v slovenščini najraje niti ne prevajamo, če pa že, si skušamo pomagati z izrazoma ruvanje ali srednjeveška rokoborba.
Ringen označuje veščino bojevanja brez orožja, zajema pa principe in tehnike rokoborbe, ruvanja in udarjanja (tudi z nogo).

Ringen se je v programe vadbe vključil pozneje kot ostale veščine, saj je imel v primerjavi z ostalimi veščinami malo privržencev. Razlogov za nepriljubljenost te veščine bojevanja je več:

prevladoval je predsodek, da je boj brez orožja primeren le za telesno močnejše in višje posameznike,
prisoten je bil predsodek, da je ringen zaradi svoje dinamike in tehnik manj obvladljiv in zato preveč nevaren za vadbo,
neugodje ob tesni bližini nasprotnika in telesnem stiku,
predsodek, da so vzhodnjaške borilne veščine bolj učinkovite, razvitejše in primernejše, sploh pri boju brez orožja,
nepoznavanje anatomije in biomehanike.

Ena izmed okoliščin, ki je ne gre spregledati, je tudi privlačnost hladnega orožja, ki s svojo estetiko zbuja željo po obvladovanu veščine bojevanja z njim. To željo še dodatno spodbuja sloves meča kot viteškega in plemenitega atributa, ki je še danes prisoten v filmih, igrah, knjigah in ostalih izdelkih industrije zabave.

Zakaj bi torej posameznik, ki ga nemška tradicija bojevanja zanima s stališča orožja, vadil ringen?

Za začetek predlagam, da se ozremo na zgodovinske vire. Za tem predlogom stoji čisto preprost razlog- nemška tradicija bojevanja danes več ne obstaja. Zato skušajmo razloge, pomen, okoliščine in način zgodovinskega bojevanja poiskati v ostankih časa, ko so bile te veščine še žive in so bile vtkane v življenja in miselnost ljudi.

Ne vdajmo se prehitro skušnjavi, da zaradi sodobne tehnološke razvitosti in družbene dinamike verjamemo v superiornost sodobne družbe nad tistimi iz preteklih obdobij. V tem primeru to pomeni, da naših interpretacij, ki izvirajo iz drugačnega sistema razmišljanja, okoliščin, potreb in danosti, ne smemo zlahka označiti kot veljavno razumevanje zgodovinske veščine.

Naj ilustriram s primerom: ob pregledovanju virov, ki prikazujejo risbe bojevanja brez orožja, lahko zlahka napačno razumemo okoliščino takega boja: "Bojevanje brez orožja je bilo namenjeno tistim, ki si orožja niso mogli privoščiti ali pa ga niso smeli uporabljati." Ker nam v zavesti odzvanja sloves meča kot orožja viteza in plemstva ter se morda še spomnimo, da smo v šoli slišali nekaj o prepovedi posedovanja orožja za kmečko prebivalstvo v času kmečkih puntov, lahko hitro pridemo do sklepa, da je bila veščina bojevanja brez orožja živa le v nižjih družbenih slojih in nam je pri obujanju evropske borilne dediščine kot taka morda še manj zanimiva.
Ko slišimo še za tradicionalna ljudska tekmovanja v ruvanju, ki se po Evropi odvijajo še danes, tak sklep v naših očeh pridobi veljavo resnice.

Vendar je zgodovinska resnica zelo daleč od zgoraj opisanega sklepa. Prvič podvomimo o naših domnevah, ko se zavemo, da o ringenu obstaja množica pisanih in ilustriranih virov. Ne pozabimo, da govorimo o času, ko je bilo knjižno gradivo zelo redko in namenjeno izbrancem. Bi si pripadniki nižjih slojev lahko privoščili knjigo o veščini bojevanja brez orožja, medtem ko je le nekaj knjig na kupu že predstavljalo knjižnico, ki je dvigovala ugled plemiču?
Kaj pa pismenost? Lahko trdimo, da so srednjeveški nižji družbeni sloji bili pismeni, da bi brali in pisali knjige?

Je naša trditev o nižji vrednosti ringena še vedno tako trdna?

In do koliko podobnih sklepov še lahko pridemo, če zgodovinske vire zgolj ošvrknemo in jim ne namenimo podrobnega pogleda, pri čemer jih moramo umestiti v njihov čas!

Srednjeveški viri, ki govorijo o bojevanju, ringen umeščajo ob bok ostalim veščinam. Avtorji številnih virov brez zadržkov sistematično opisujejo postopke in tehnike bojevanja brez orožja, zraven pa enako podrobno govorijo o bojevanju z dolgim mečem in celo bojevanju na konju ali v oklepu (pri bojevanju z dolgim mečem, na konju in v oklepu pa lahko rečemo, da je šlo za premožnejše posameznike, ki so si bojno usposobljenega konja, oklep ali dolgi meč sploh lahko privoščili).

Natančnejši pregled pokaže, da je ringen zaključen sistem bojevanja, učinkovitost njegovih postopkov in tehnik pa lahko enostavno preverimo s sodobnim poznavanjem anatomije, biomehanike in psihologije.

Ko se tako otresemo predsodkov o ringenu kot zgolj "ljudskem športu", lahko z večjo objektivnostjo pristopimo k naslednjemu vprašanju: zakaj bi nekdo, ki si očitno lahko privošči orožje in ga zna uporabljati, vadil še boj brez orožja?

Ena izmed pogostih okoliščin boja s hladnim orožjem je hitro zmanjšanje razdalje med nasprotnikoma. Dejansko je večina napadov usmerjena v prodiranje v nasprotnika, vezanje njegovega orožja, rušenje njegovega težišča- skratka onemogočanje povračilnega ukrepa ali napada, medtem ko izvajamo svoj napad.

Pri bojevanju z dolgim mečem poznamo posebno poglavje bojevanja na zelo kratki razdalji- ringen am schwert. Nasprotnika vežemo, ga mečemo, razorožimo, zaklepamo mu sklepe, rušimo in ga še drugače spravljamo v nelagodje. Poznavanje tega poglavja pride zelo prav v omejenih prostorih, kjer ni mogoče uporabljati polnih zmožnosti dolgega meča pri sekanju, zabadanju in rezanju.

Enako velja z boj v oklepu, kjer je oklep poznega srednjega veka zelo dobro ščitil telo pred močnimi udarci in je bilo treba poiskati luknje v oklepu, kamor bi usmerili svoj napad. Ker pa je nasprtonik te luknje branil, ga je bilo treba prej vsaj podreti na tla oziroma ga kako drugače vezati.

Bojevanje na konjskem hrbtu pozna veliko postopkov, kako nasprotnika razorožiti in ga vreči iz sedla.

Pri bojevanju z bodalom je nasprotnika treba tudi zgrabiti, mu vezati roke, zaklepati sklepe, mu spodnašati ravnotežje in še kaj, sicer ostaja zelo nevaren.

Poleg tega se boj brez orožja in boj s hladnim orožjem razlikujeta le v razdalji med nasprotnikoma in prirejenih postopkih, ki so odvisni od dolžine in težišča orožja.
Primer: v svojih gibalnih osnovah je zwerchhauw pri dolgem meču povsem enak udarcu od strani v glavu z orožjem na drogu in prestrezanju nasprotnikove roke ter istočasnemu vbodu z bodalom. Kaj pa pri ringenu? Prestrezanje ali vezanje ali cukanje roke ter rušenje preko vratu z drugo roko.

Podobnih primerov je še mnogo. Lahko si torej predstavljamo, da je ringen učinkovita osnova za vadbo ostalih veščin nemške tradicije bojevanja, saj nas uči, kako deluje človeško telo, v kakšnih okoliščinah izvaja postopke, kje je močno in kje šibko ter kdaj.
Ringen nam odpre ves razpon možnosti delovanja na nasprotnika- od onesposobljanja, ki ne bo pustilo nobene telesne posledice (nasprotnikov ponos bo verjetno malce ranjen), do smrtno nevarnih postopkov.

Naslednja prednost vključevanja ringena v vadbo leži v tem, da ringen omogoča skoraj popolno izvajanje velike večine tehnik in postopkov. To pomeni, da lahko svoje bojevanje nadzorujemo do te mere, da na nasprotniku izvajamo postopke in tehnike skoraj do konca, pri čemer ob nasprotnikovem signalu lahko takoj popustimo prijem in ostanemo znotraj varnih okvirjev vadbe.
Z mečem veliko težje nadzorujemo bojevanje, če želimo, da pride do stika (rezultata postopkov in tehnik), hkrati pa nasprotniku hočemo zagotoviti varno vadbo. Ob tem naj omenim, da uporaba zaščitne opreme, ki je obvezna, le odmika okoliščine boja, kadar gre za boj z dolgim mečem brez oklepa. Zaščita za glavo, roke, trup, dlani, prepone, noge in stopala včasih tako omejuje izvajanje postopkov, da vodi skoraj v boj v oklepu. Pri vadbi ringena je priporočljivo zaščititi le mednožje in zobe, sicer pa imamo vso svobodo gibanja.

Ko se torej pri ringenu učimo izvajati postopke in tehnike "do konca", lažje razumemo bojevanje z orožjem ter se ne navajamo na napake (ustavljanje meča pred tarčo, udarjanje mimo telesa, upočasnjevanje gibov).
Učimo se koordinirati svoje telo z gibanjem, ohranjanje centra, stabilnosti in hitrosti. Svoje gibanje sinhroniziramo glede na potrebe bojnih okoliščin ter se tako učimo nadzorovati celoten potek boja. Ob tem se učimo delovati na nasprotnika, a ga hkrati tudi ščititi pred poškodbami (primer: premete ali rušenje izvajamo tako, da kljub pravilni tehniki nasprotnika ne zabijemo v tla, temveč ga položimo). S tem se dviguje tudi raven vadbe, saj si partnerji med seboj zaupamo in zaradi tega tudi lažje posegamo po zahtevnejših tehnikah in postopkih.
Ob učenju "do konca" ne vadimo le samih tehnik, temveč se navajamo na okoliščine boja in bojne principe - učimo se obvladovati razdaljo, čas, moč in hitrost.

Pri tem velja omeniti, da se tu prične rušiti predsodek o telesnih predpogojih za uspešno bojevanje brez orožja. Visoki in močni posamezniki v nižjih in telesno šibkejših posameznikih in posameznicah nahajajo motivirane in težavne nasprotnike.
Dolge roke sicer sežejo dlje, poznavanje tehnike in biomehanike pa ta doseg lahko omeji na nekaj centimetrov ali popolnoma zatre.
Moč mogočnih mišic je uporabna, vendar ne proti izrivanju težišča, delovanju na sklepe in premetom.
Morda si lahko na tem mestu izposodim primere nižjih in nemišičastih bojevnikov iz sodobnemu človeku bolj znanih borilnih veščin, kot sta judo in aikido, ki so zelo učinkoviti v bojevanju.

Ringen nam dovoljuje tudi varen sparring ("prosti boj" v vadbene namene) z minimalno zaščitno opremo. Na ta način usmerjamo tekmovalnost med vadečimi v nadzorovano in varno tekmovalno okolje, kjer vsak posameznik preveri svojo raven veščine, preizkusi svoje sposobnosti in nabira izkušnje zmag in porazov. Ni treba posebej poudariti, kako pomemben je zdrav odnos do borilne veščine in do ostalih vadečih; tak odnos pa je treba vzgajati, ga negovati in skrbno spodbujati.

Nazadnje velja omeniti tudi samoobrambni element veščine boja brez orožja, ki je aktualen tudi v sodobni družbi. Žal lahko ugotovimo, da se nasilje v družbi ne manjša s tehnološkim razvojem ali prej omenjeno družbeno dinamiko. Res je, da se nasilje v družbi izvaja velikokrat z zlorabo strelnega orožja, kjer je samoobrambna sposobnost zelo omejena ali morda onemogočena. Kljub temu pa ne moremo zanemariti visokega odstotka pojava nasilja brez uporabe strelnega orožja, kjer lahko sposobnost samoobrambe posameznika reši pred poškodbami telesa in premoženja.

Res je, da zgodovinske evropske borilne veščine od 16. stol. dalje boju brez orožja zmanjšujejo vrednost in ga izrivajo iz "omikanega načina bojevanja". Eden od razlogov je lahko tudi to, da meč v tem obdobju postaja sestavni del moškega oblačila v civilni sferi, kar za sabo vleče spremembo mentalitete v bojevanju in posledično spremembo načina bojevanja.

Kljub vsemu pa za vse, ki študirajo in vadijo veščine nemške tradicije bojevanja (veščine "srednjeveškega" bojevanja), ringen ostaja veščina, ki jo je smotrno vpeljati v vadbo in se ji posvetiti z vso resnostjo. Ta odločitev se bo obrestovala v hitrejšem in temeljitejšem razumevanju ostalih (privlačnejših) veščin in principov močne Kunst des fechtens.

Izobraževanje za vaditelje- Pedagogika za tele... mečevalce

2010-06-14T13:23:00.010+02:00

V Academii artis dimicatoriae veliko pozornost namenjamo učinkoviti, varni in strokovni vadbi, zato smo izoblikovali posebni program izobraževanja za vaditelje.

Ta program vaditelje seznanja z veščinami, ki so nujne za uspešno vodenje skupin pri vadbi: pedagogiko, retoriko, etiko, poznavanjem anatomije, biomehanike in psihofizičnega ustroja ter organizacijo.

Izobraževanje poteka enkrat mesečno v obliki celodnevne delavnice, ki jo vodijo priznani strokovnjaki s svojega področja.

Aprila 2010 smo izvedli delavnico z naslovom Pedagogika za tele… mečevalce, ki jo je vodila Nataša Gerželj.

Že na začetku smo ugotovili, da znanje mečevanja in sposobnost posredovanja znanja nista ista stvar. S tem izhodiščem smo dopoldanski del izobraževanja posvetili ugotavljanju in definiranju temeljnih pojmov: učni tipi in njihove značilnosti, »levomožganci« in »desnomožganci« ter razlike med njimi, racionalizacija pri delu z odraslimi, pridobivanje pozornosti, dajanje navodil, razlaga nove snovi, pridobivanje povratne informacije in njen pomen, ponavljanje in preverjanje.

Teorijo smo spoznavali v povezavi z lastnimi značilnostmi in izkušnjami, kar je doprineslo k dobremu in sproščenemu vzdušju.

Popoldanski del je potekal v znamenju praktičnih nalog, igranju vlog in evalvaciji. Vodja delavnice je mojstrsko sestavila naloge in podala zelo natančne ocene ter jih jasno argumentirala.

Posebno pozornost je namenila veščinam vodenja skupin, razvijanju timskega vzdušja in predajanju etike celotne skupine.

»Zdaj bom lahko tisto, kar moja glava razume in roka obvlada, veliko lažje pojasnil nekomu, ki se prvič sreča s čudovito veščino mečevanja.«

»Prepričan sem, da lahko z danes pridobljenim znanjem v prihodnosti vadečim prihranim marsikatero začetniško frustracijo.«

Nataša Gerželj že devet let poučuje angleščino, zadnja tri leta tudi v tujini, kjer zaseda mesto v vodstveni strukturi (Assistant Director of Studies). Več kot šest let vodi izobraževalne delavnice, kjer poučuje učitelje; razpon delavnic sega od usmerjeno jezikoslovnih (anglistika) preko splošnih pedagoških do povsem prirejenih za specifične potrebe poučevanja.

Poletni tečaj boja z dolgim mečem, bodalom in brez orožja

2010-06-10T23:15:00.012+02:00

Academia artis dimicatoriae predstavlja

KuNsT- trio evropskega bojevanja.

Spoznaj tri temeljne zgodovinske evropske borilne veščine na poučnem, dinamičnem in varnem tečaju.

Za vse, ki vas je kdaj zamikalo:

zavihteti meč na način starodavnih evropskih mečevalcev,

spoznati veščino bojevanja z bodalom ali

preizkusiti elemente evropskega boja brez orožja

7. in 9. julija (19.00- 21.00) Ringen- boj brez orožja

Ringen je ena najosnovnejših in temeljnih zgodovinskih evropskih borilnih veščin. Rokoborba z ruvanjem in udarjanjem je služila kot bojna igra, športna panoga in samoobramba ter se izkazala kot zelo učinkovita na bojnem polju.

Dolgo časa je veljala za prvo borilno veščino, ki se je bojevnik mora učiti. Morda to velja tudi za sodobni čas?

V varnem in vodenem okolju se bomo srečali z osnovami ringena, spoznali nekaj zanimivih lastnosti biomehanike in se naučili vrste uporabnih tehnik.

14. in 16. julija (19.00-21.00) Bodalo- kratka rezila sežejo globoko

Tako plemstvo kot kmetje, vitezi v oklepih ali obrtniki so bili dobro izurjeni v uporabi krajšega rezila. Zaradi svoje smrtonosnosti je bilo v določenih obdobjih na nekaterih področjih tudi prepovedano nositi stiletto- morilsko bodalo.

Odkrivali bomo skrivnosti bojevanja z bodalom in spoznavali postopke, ki so se razvijali in bili v uporabi po vsej Evropi. Ugotovili bomo tudi, kaj nam pride prav pri samoobrambi pred hladnim orožjem.

21. in 23. julija (19.00- 21.00) Dolgi meč- najžlahtnejše orožje

Častivredna in viteška veščina- kot jo pojmujejo številni mojstri- vse do danes ni izgubila svoje privlačnosti in skrivnostnosti. Dolgi meč je na videz preprost, saj skriva svoje zmogljivosti- te se šele ob spoznavanju tehnik razkrijejo kot osupljivo obvladovanje biomehanike, fizike in moči.

Lotili se bomo elementov mečevanja v boju brez oklepa, spoznali razlike med vrstami mečev in ugotovili, zakaj nas meč tako privlači.

Cena tečaja:

za polni tečaj (trije sklopi, skupaj 12 ur; ringen, bodalo, dolgi meč) 40€

za en sklop po izbiri (4 ure) 20€

za dva sklopa po izbiri (8 ur) 35€

V ceno tečaja je všteto tiskano gradivo in uporabno darilo.

Tečaj poteka v Ljubljani.

Prijave in več informacij na kunst.aad@gmail.com

Tečaj vodi Roman Vučajnk, ki se že 14 let aktivno ukvarja s študijem in vadbo zgodovinskih evropskih borilnih veščin. Znanje je pridobival v skupinah po Sloveniji, na Slovaškem, na Češkem, v Avstriji, Franciji in Angliji. Nekaj let je vadil tudi japonsko borilno veščino Kashima Shinryu.

Poučeval je na seminarjih in delavnicah po Sloveniji, v Franciji in Angliji.

Je provost The fecht-kunst.eu Society in član HEMAC (Historical European Martial Arts Coalition) ter soustanovitelj in predsednik Združenja svobodnih mečevalcev.

Trenutno proučuje bojevanje z dusakom in ital. mečem 16. stol.

Izobraževanje za vaditelje- Vadba, preventiva in samopomoč

2010-06-08T23:45:00.003+02:00

V Academii artis dimicatoriae veliko pozornost namenjamo učinkoviti, varni in strokovni vadbi, zato smo izoblikovali posebni program izobraževanja za vaditelje.
Ta program vaditelje seznanja z veščinami, ki so nujne za uspešno vodenje skupin pri vadbi: pedagogiko, retoriko, etiko, poznavanjem anatomije, biomehanike in psihofizičnega ustroja ter organizacijo.

Izobraževanje poteka enkrat mesečno v obliki celodnevne delavnice, ki jo vodijo priznani strokovnjaki s svojega področja.

V maju 2010 smo izvedli delavnico z naslovom Vadba, preventiva in samopomoč, ki sta jo vodila Suzana in Gregor Vučajnk.

Vaditelj nosi odgovornost za pravilno in varno vadbo vseh vadečih v svoji skupini. Poleg tega naj bi bil na voljo za osnovne informacije o izboljšanju telesnih zmogljivosti, preventivi in samopomoči.

S tem izhodiščem smo se seznanili z osnovami anatomije in delovanja telesa s posebnim poudarkom na večjih sklepih, mišičnih skupinah in vezeh. Udeleženci smo spoznavali sestavo sklepov, namen in delovanje mišičnih skupin ter vezi, vlogo in naloge posameznih sklopov pri biomehaniki in načine, kako izboljšati te zmogljivosti.

Posebno pozornost smo namenili poškodbam, izpostavili smo najpogostejše, ugotovili in definirali njihove simptome in vzroke, spoznali preventivne ukrepe in se seznanili s koraki zdravljenja.
Sodoben način življenja ni naklonjen pravilni drži telesa. Zato moramo vsakodnevno skrbeti zanjo, pri čemer sta vodji delavnice priskočila na pomoč. Poleg vaj smo udeleženci prejeli še veliko izhodišč o pomembnosti sprostitve in masaže.

Zadnji del smo posvetili pravilni prehrani. Podrobneje smo razčlenili sestavo hranil, vlogo in namen vseh elementov in posledice različnih načinov prehranjevanja. Seznanili smo se z nekaterimi miti o prehranjevanju in okoliščinah, ki so se v zadnjih letih zelo spremenile.

Vodji delavnice sta svoje bogato znanje in izkušnje priredila za potrebe vadbe borilnih veščin, tako smo udeleženci prejeli veliko informacij v namenski in uporabni obliki.

»Glede lastne vadbe mi je marsikaj postalo jasno- še danes preizkusim!«

»Pri vadbi s skupino imam vedno v mislih varnost za vse vadeče. Z danes pridobljenim znanjem sem ta občutek odgovornosti še poglobil, kar zelo dobro vpliva na mojo samozavest.«

Gregor Vučajnk ima več kot 20letne izkušnje pri športni vadbi in tekmovanjih. V gimnastiki je bil član državne reprezentance pionirjev, državne reprezentance mladincev, državni prvak na drogu in preskoku, dvakratni državni prvak v akrobatiki, državni prvak na mali ponjavi. V atletiki je bil v panogi skoka ob palici član državnih reprezentanc pionirjev, mlajših in starejših mladincev ter član državne reprezentance v svoji panogi; osvojil je naslove državnega prvaka pionirjev, mlajših in starejših mladincev ter na evropskem pokalu zasedel 4., 3. in 2. mesto (vsako leto je izboljševal uvrstitev).
Poleg tega se je izobraževal na Fakulteti za šport. Danes je poslovnež na področju tehnoloških inovacij.

Suzana Vučajnk je diplomirana fizioterapevtka, certificirana inštruktorica nordijske hoje, wellness svetovalka in aktivna izvajalka CINDI programa. Svoje bogate izkušnje dela z ljudmi (pacienti in rekreativci) nabira pri opravljanju dejavnosti v zdravstvenih ustanovah, kot tudi skupinah, ki jih sama vodi.
Zaposlena je v Bolnici dr. Petra Držaja v Ljubljani.

Woodstock za mečevalce

2010-06-07T23:13:00.007+02:00

Že deveto leto zapored je burgunski Dijon gostil skupnost HEMAC na letnem srečanju vedno večjega števila ljudi, ki se ukvarjajo s preučevanjem, vadbo in promocijo zgodovinskih evropskih borilnih veščin.

Štiri dni srečanja je od jutra do večera izpolnil program z več kot dvajsetimi priznanimi predavatelji in vaditelji, ki so s svojimi predavanji, delavnicami in prikazi predstavili najnovejša dognanja pri raziskovanju evropske borilne dediščine. Svoje rezultate so predstavili preko sodobnih učnih metod in udeležencem podali svoje bogate praktične izkušnje.

Če bi vsebino srečanja HEMAC Dijon 2010 postavili na časovni trak, bi ta zajel skoraj dve tisočletji evropske bojne zgodovine.

Na eno stran se je postavil čudovit prikaz gladiatorskega boja, ki je temeljil na raziskovanju primarnih virov in je postregel z mnogimi zanimivimi dejstvi (pozabimo na »palec gor in palec dol«, Rimljani tega niso prakticirali).

Na konec časovnega traku pa je sedla delavnica metode bojevanja s sabljo, ki so jo uporabljali v britanski vojski v 2. pol. 19. stol.

Vmes so buhtele delavnice dolgega meča, messerja, bodala, dusaka, palice, sekire na drogu, rapirja in ringena (boja brez orožja, ki je mešanica rokoborbe, ruvanja in udarjanja).

Te delavnice so izvirale iz nemške borilne šole (Liechtenauerjeve in še kakšne stranske), italijanske, francoske, španske in angleške tradicije. Udeležili smo se lahko delavnic bojevanja v oklepu in sekanja z ostrimi rezili.

Delavnice so bile primerne za vse stopnje- nekaj jih je bilo za začetnike, po drugi strani pa so so nekatere ponujale specializirano vadbo povsem določenih principov bojevanja (primer: fuehlen in nachreisen, Zuerkel z dolgim mečem).

Program je še vedno na ogled na uradnih straneh HEMAC Dijon.

Za bolj tekmovalne je bil na voljo tradicionalni turnir v boju z dolgim mečem (že drugič je zmagal Axel Petterson, GFHS Švedska), vse štiri dni pa je bil na voljo tudi prostor za prosti sparring.

Matt Galas in Scott Brown sta se potrudila obuditi stranski turnir po zgodovinskih pravilih mečevalskih cehov iz današnje Belgije- še en dokaz v smeri, da šele praktični pristop omogoča pravilno razumevanje ohranjenih pisanih virov.

Akademsko usmerjeni smo poslušali o napredku pri odkrivanju pisanih virov- slišali smo potek razburljivega lova za španskim virom s konca 15. stol. Napisal naj bi ga maestro mayor y examinador Jacobi Pons, ki ga navajajo mnogi kasnejši avtorji.

Nadalje smo slišali o novih odkritjih pri raziskovanju uporabe ploske strani meča, tokrat je bil poudarek na virih in navadah z angleškega prostoru.

Izvedeli smo veliko novega o javnih tekmovanjih v bojevanju, letos o dogajanju v Švici 15. stol., izoblikovali smo si jasne predstave o sloju mečevalcev.

V skupnosti sodobnih raziskovalcev in učencev zgodovinskih evropskih borilnih veščin se vse bolj izražajo potrebe po zanesljivem in varnem simulatorju orožja, s katerim bi lahko varno poustvarjali principe bojevanja- hitrost, moč in namen. Največ pozornosti je bil deležen dolgi meč, čigar simulatorjem sledimo že leta- od lesenih do sintetičnih. Letos smo z zanimanjem prisluhnili zamisli o jeklenem simulatorju dolgega meča, ki bi zadržal lastnosti fizikalne jeklenega rezila, hkrati pa bi zagotavljal varnost pri sparringu. Zamisel že temelji na izračunih in preizkusih po znanstvenih metodah, potrebuje pa še izboljšave na prototipu, kar naj bi se zgodilo v prihodnjih mesecih. Nestrpno čakamo!

Kar zadeva simulatorje iz sintetičnih mas, smo imeli skozi ves čas srečanja možnost v sparringu preizkusiti nekaj modelov, ki postajajo vse boljši in zanesljivejši.

Poleg samega vrhunskega srečanja skupnosti HEMAC ne morem mimo vsaj bežne omembe čudovitega okolja, kjer smo štiri dni prebivali, vadili, se učili in uživali v prijateljskem vzdušju ter odlični kulinariki.

Lokalna skupina De Taille et d'Estoc, ki jo vodi Fabrice Cognot, organizator vsakoletnega srečanja v Dijonu in eden od ustanoviteljev HEMACa, se je izjemno potrudila in vsem udeležencem zagotovila edinstveno doživetje.

Udeleženci srečanja smo prebivali v dobrih B&B nastanitvah- poleg »standardne« lokacije v samem centru mesta so letos prišle v poštev še nekatere druge nedaleč stran. Užitek se je zjutraj sprehoditi po starih ulicah, v pekarni kupiti svež kruh in si privoščiti kavo s pogledom na »francoski šarm« *tu je prostor za lep nasmeh*

Dvorane za vadbo in predavalnice ležijo na kampusu Univerze v Dijonu; gre za sodobno opremljene velike večnamenske telovadnice, zraven je »salle de combat«, vmes so velike travnate površine za sparring ali vadbo (letos vreme žal ni dovoljevalo piknika med odmorom za kosilo).

Vsak večer je nudil krasne priložnosti za spoznavanje in utrjevanje starih znanstev na krasnih lokacijah z dobro jedačo in pijačo. Dogodek v Dijonu je pravzaprav zaznamovan s razvajanjem brbončic, pa naj gre za pastetke, sire, pecivo ali pivo in vino. Le Capuccino je že tradicionalna taverna-trdnjava za mečevalce, sploh odkar točijo čudovito pivo Mandubienne. Ne toliko stran pa stoji pub »med dvema svetovoma« (L'Antre II Mondes), kjer so Mandubienne točili po prilagojenih cenah- če je stranka nosila posebno HEMAC zapestnico.

Naslednje leto bo jubilejno deseto srečanje, ki ga vsi v skupnosti za obujanje zgodovinskih evropskih borilnih veščin pričakujemo z velikim zanimanjem.

Za konec bi navedel besede vélikega in priznanega raziskovalca zgodovinskih evropskih borilnih veščin:

I always like to say that the Dijon event is not just a sword conference, it’s a “happening” - a kind of Woodstock for swordsmen, where the relaxed and friendly atmosphere seems to lead inevitably to inspiration, rejuvenation, and a renewal of commitment to the Historical European Martial Arts. (Matt Galas)